Južnokorejska zasedba Jambinai ni (več) neznanka. Pred dvema letoma, ko so nastopili na Drugi godbi, smo bili pred koncertom nestrpni, med njim začarani in po njem potešeni z veščim prepletom tradicionalnega in modernega, z zlitjem tradicionalne korejske glasbe gugak z modernim postrockom in postmetalom. S prepričljivim in predanim nastopom so ostali v dobrem spominu. Priborjena nakolnjenost je bila lani poplačana z novo ploščo A Hermitage, s katero so Jambinai naredili dostojanstven korak naprej. Sicer se niso veliko odmaknili od predhodnjega, probojnega albuma Différance, so pa njegove najboljše atribute kompozicijsko in atmosfersko še bolj zgnetli v pretanjeno izpiljeno govorico, ki presune tako z liričnostjo kot gromkimi navali zvočnega zidu. Zato je pričakovanje novega gostovanja, ko bodo v soboto, 8. aprila, nastopili s ŠKM Bando v Menzi pri koritu v Ljubljani, prav tako toplo in tudi nestrpno kot pred dvema letoma.
Uvodoma nas potepta stampedo Wardrobe, ki se napadalno nadaljuje v Echo of Creation. Z mletjem sunkovite atake in melanholičnih odklopov se kompozicija preobrazi v pontonski most do žalostinke For Everything That You Lost, v kateri se korejski tradicionalni instrumenti (piščali piri, godalo haegeum in citre geomungo) skupaj z električno kitaro in klavirjem razlijejo v milozvočno instrumentalno skladbo, ki pokaže predvsem na drugo, bolj sentimentalno plat muziciranja te zasedbe. Sledi vrhunec albuma, mračna epopeja Abyss, v kateri se napetemu instrumentalnemu uvodu pridruži korejski hiphoper Ignito s kalibrom rim, da Techno Animal trči v Nevchehirliana. In četudi ne razumemo niti besede, dobro slišimo angažiran naboj sporočilnosti. Obenem pa se še bolj utrdi prepričanje, da imamo opravka z izzivalno skupino, ki je korenito presegla okvire postrockovske reciklaže. Opilki progresivnega rocka in metala frčijo na vse strani, da se spomnemo na norveške Shining. Tako kot ti ne skrivajo svojega skandinavskega porekla, se tudi Jambinai močno oklepajo vezi s svojo korejsko kulturo, iz katere pa ne le črpajo, ampak jo tudi spreobračajo in na trenutke skoraj skrunijo. Vrlina Jambinai je ustvarjanje večplastne zvočne gmote, v kateri imata svoje mesto tako tišina kot grom, kjer sta si melanholija in bes prej prijatelja kot sovražnika, meje med tradicijo in modernostjo pa povsem zabrisane. Druga polovica plošče ne klecne in se nadaljuje v začrtani smeri. V Deus Benedicat Tibi in The Mountain se tradicionalni nastavki prelivajo v orkanske izbruhe, ki sežejo do samega konca albuma. Po naslednjem vrhuncu plošče, sedemminutni bombi Naburak, pade še zaključna gmota They Keep Silence, po kateri se res prileže trenutek tišine.
