Michaela Anne – Bright Lights and The Fame (Kingswood Records, 2016)

 

Spet dobre novice iz Nashvilla. Ali iz Brooklyna, kakor hočete, kajti od tam prihaja današnja protagonistka, ki zdaj sicer živi v Nashvillu. Po Margot Price in Adii Victorii še eno nadvse zanimivo sveže pero iz teh koncev. Uradno naj bi pričujoči album bil njena druga plošča; prva je bila izdana leta 2014, na iTunes sem sicer našel še eno, malce starejšo iz leta 2011, a ne bom vrtal. Za Michaelo Anne sem prvič slišal pred kratkim, ko sem na Youtubu zasledil njeno predelavo Pettyjeve Southern Accents, povezava pa me je nato popeljala na njen kanal in avtorske zadeve, med drugimi na pesem Is This What Mama Meant, ki jo je izdala leta 2014 in ki je povzročila, da sem začel resneje raziskovati.

Če vam je prvenec nekolikanj ostrejše in izkušenejše Margot Price, o katerem smo pisali tudi v Novi muski, bil všeč, ni dvoma, da boste prisluhnili tudi Michaeli Anne. Obe avtorici in izvajalki se sprehajata po poti countrypolitana Patsy Cline in Emmylou Harris, dodajata pa nekaj klasičnega honkytonkovskega zvena, ki lahko pride tako iz predala Kitty Wells ali zgodnje Wande Jackson kot Ernesta Tubba, Raya Pricea in Willieja Nelsona. Michaela je še posebej naklonjena Emmylou, med drugim namreč izvaja pesmi Me And Willie in Gold Watch And Chain; to slednjo poznamo z repertoarja družine Carter, a prav tako dobro z repertoarja Emmy in Linde Ronstadt (z Rickyjem Scaggsom ali brez njega). Sicer Michaela na svoji spletni strani pove, da se ji je okus izoblikoval počasi in da je sprva poslušala vse, od popa do hip-hopa in tu pa tam nekaj malega countryja pod očetovim vplivom. Nato jazz in potem je prišla do bluegrassa in tradicionalnega countryja, kjer se je našla v vokalnih harmonijah in trši plati v devetdesetih in zgodnjih 00 sicer že razvodenele zvrsti.

Michaela Anne je na prvi posluh tudi na novi plošči, ki jo je dokončno ponesla v orbito mladih perspektivnih avtorskih in izvajalskih imen (ne da bi se pri tem prodala taylorswiftovstvu ali, drugače povedano, skrajnemu mainstreamu, kot se to rado zgodi, ali pa postala preveč pinky in popeglana kot Kacey Musgraves, ki se žal zaman kiti z Johnom Prineom in Williejem Nelsonom) najboljša v bolj minimalističnih baladnih pesmih s primesjo folka, denimo Easier Than Leaving, in v nekaterih udarnejših honkytonkovskih zadevah, denimo Liquor Up. Singl Won’t Go Down je (v studijski različici) nekolikanj bolj pop-countryrockovski, pa se sprva poslušalec malce boji, da bi Michaelo odneslo v smer Shanie Twain, a se to ne zgodi. Rdeča nit so tradicionalne teme countryja in, kot rečeno, nekoliko bolj polikana produkcija, a Michaela Anne se ne skuša reševati z vokalnimi manierizmi (whitneyjevskimi zavijanji, falzeti, jodli …) in tudi pretenciozno ne zveni kot denimo Kacey, zato ji uspe obdržati iskren obraz (in glas) tudi v pesmih, ki morda tu pa tam preveč posežejo v »politanski« del countryja. V pesmi Luisa gostuje starosta Rodney Crowell, ki naj bi s svojim nekdanjim sodelovanjem v Emmyjinem Hot Bandu navdihnil tudi Liquor Up.

 

Share