Kris Kristofferson – The Austin Sessions (Atlantic/Rhino, 2017)

 

Kris Kristofferson je leta 1999 zbral peščico prestižnih gostov in v minimalističnih različicah posnel svoje najbolj proslule pesmi. Tako pravijo viri, a pravzaprav so tudi izvirne različice pričujočih pesmi zelo minimalistične. Pri austinskih snemanjih gre torej zlasti za leta, ki so minila med izvirniki in novimi posnetki – Kristoffersonov glas je pridobil na skurjenosti, ki je lahko neprecenljiva, kar se je pokazalo na njegovem takratnem najnovejšem studijskem albumu A Moment Of Forever, ki je izšel štiri leta pred tem, a zadetost z izvirnikov se je izgubila. Kris je na naslovnici videti »ragged«, kot pravijo Američani, a recimo raje, da je živel »na polno«, rockersko, in tudi preživel, brazgotine pa o tem pričajo. Čist je, kar se (žal?) pozna tudi na pričujoči plošči. Starejši je že morda, a preveč »prisoten«. Svoj avtorski vrhunec, radi govorijo glasovi, naj bi pustil za sabo v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih, a to ne drži povsem; njegov intenzivni politični aktivizem je zakrivil nekaj udarnih pesmi (njegov otožni pol pa balad) v osemdesetih, na albumih, ki so jih kritiki popljuvali, občinstvo pa prezrlo. A Shipwrecked In The Eighties ali The Last Time se lahko kosata z njegovimi najboljšimi starejšimi deli. (Spet) žal ni na pričujoči plošči ničesar novejšega, vse je vzeto iz »zlatih let«. Škoda. Jackson Browne, Steve Earle, Matraca Berg, Vince Gill, Marc Cohn, Alison Krauss, Catie Curtis in Mark Knopfler so tu kot nekakšna dodana vrednost, kar ne drži vselej. Ponekod zadeve preveč omehčajo, ponekod so okej (denimo Earle in Knopfler).

Leto 2017 je leto, v katerem je ponatis teksaških sessionov izšel tudi na vinilu in dosegel novo občinstvo, kar je pohvalno, a kakšnega bistvenega prispevka Austin Sessions v Krisovo diskografijo niso dali ne takrat ne danes. Izvirnike pričujočih pesmi je skorajda nemogoče preseči, morda to lahko Kris poskuša šele dandanes, ko glasu dejansko nima več. »If it sounds country, man, that’s what it is – it’s a country song!« pove v izvirni različici Me And Bobby McGee, brezhibno posnete kitare in Jackson Browne pa leta 1999 ne morejo nikoli zveneti tako zadeto … in prepričljivo. Browneov countryrockovski glas ne more doseči vsebine, tudi Roger Miller, Jerry Lee in Janis so morali ustvariti čisto svojo zgodbo, drugi pa so zgolj bledo sledili (celo Cash). Kris je v novi različici sicer še vedno razjeban in precej starejši, a Jackson ga moti. Moti tudi nas. Steve Earle ne moti, ampak dejansko na posnetkih ne potrebujemo nikogar razen Krisa. Prav tako ne potrebujemo tako polikane produkcije. Leta 1972 je bila denimo Rita Coolidge, leta 1999 je Alison Krauss, a če se odločamo med resnico (Rita) in lepoto (Alison), raje vzamemo resnico. Dlje traja.

 

Share