Orkester Slovenske filharmonije v Oranžnem abonmaju 6; Cankarjev dom, Ljubljana, 23. maec 2017
Aktualna abonmajsko-koncertna sezona se počasi izteka in konec marca smo v Cankarjevem domu prisluhnili šestemu koncertu oranžnega abonmaja Orkestra Slovenske filharmonije ter delom treh velikih skladateljskih imen – Dvořáka, Mahlerja in Kreka. Posebej prijetno presenečenje večera pa je bila tokratna gostujoča sopranistka.
Verjetno najbolj priljubljeno in najpogosteje izvajano solistično delo za ta instrument, Koncert za violončelo in orkester v h-molu, op. 104 češkega skladatelja Antonína Dvořáka je orkester pod vodstvom gostujočega nemškega dirigenta Philippa von Steinaeckerja začel s spretnim uvodom, ki je veliko obetal. Že na začetku omenjenega solo koncerta lahko slišimo bolj ali manj daljne odmeve Dvořákovih poznejših simfonij, predvsem 8. in seveda 9. Dirigent med svojim delom ni uporabljal partiture, kar je še toliko bolj logično in pričakovano ob dejstvu, da je tudi sam violončelist. Po lepih solih horna (Jože Rošer) in klarineta (Jurij Jenko) se je zelo zanosno ter z izjemnim smislom za dinamiko in fraziranje predstavil 34-letni ruski violončelist Aleksander Buzlov. Odlično! Orkester se je izkazal tako v vlogi spremljevalca, kakor tudi avtonomnega korpusa s suverenim pristopom, ki ga je gradil in vzpodbujal dirigent in je seveda pri simfoničnem delu takšnega obsega in dolžine nepogrešljiv in nujen.
Prvi stavek je bil tako zares prepričljiv, drugi pa speven in nostalgičen ter prepojen z ravno pravšnjim odmerkom patetike, še posebej s strani solista. V tuttih bi smel orkester doseči še širši zvok, sčasoma pa sta zazvenela zelo lepa izpeljava druge polovice in zaključka stavka. Tudi v tretjem stavku je zvočna slika ostala ustrezna in prepričljiva in izvedba koncerta je tako segla dlje od običajnega branja in preigravanja (tako bi seveda moralo biti z vsemi skladbami na vseh koncertih!), kar velja za vse “udeležene strani” – tako za solista in dirigenta, kot tudi za orkester. Dvorana – tokrat kar precej polna – pa kljub vztrajnemu aplavdiranju solističnega dodatka ni dočakala.
V skladbi oz. “epizodi” Caro maestro za sopran in komorni orkester našega izvrstnega skladatelja Uroša Kreka je ob orkestru nastopila sopranistka Mojca Bitenc. Mlada in obetavna umetnica, ki je poleg glasbenega uspešno zaključila tudi študij medicine, je bila res nenadejan in razveseljiv piš svežega vetra, saj je bila v svojem nastopu izvrstna, medtem ko je bil orkester v vseh dinamikah nad mf preglasen. Bitenčeva, ki je na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomirala in magistrirala pri prof. Barbari Jernejčič Fürst, podiplomsko šolanje pa nadaljuje na zagrebški akademiji, je navdušila z zelo jasno in čisto izgovarjavo ter s fokusiranim in polnim glasom lepe barve in moči. Jasna in slišna je bila tudi suverenost v visokih legah.
Naposled smo slišali še Mahlerjev Adagio: Andante, prvi in edini stavek Simfonije št. 10 v Fis-duru, ki ga je sicer tedaj komaj 50-letni, a že povsem izčrpani in bolni skladatelj uspel v celoti dokončati. Zasedba orkestra se je za izvedbo Mahlerja seveda občutno povečala, a je – zanimivo – ostala popolnoma brez tolkal. Skupna igra sekcije viol je bila v uvodu 25-minutnega stavka žal resnično pod nivojem dovoljene nezbranosti in se tudi pozneje ni popravila. Steinaecker je sicer pripravil doživeto in široko interpretacijo, orkester pa je večinoma reagiral odzivno; posebej je potrebno pohvaliti trobilno sekcijo. Glede na razmere, v katerih je nastala, skladba – ki bi, kot je za Mahlerja običajno, lahko na splošno funkcionirala tudi kot samostojna simfonična pesnitev – generalno slika temačno vzdušje, a ima tudi vmesno svetlo epizodo.
