Mitja Reichenberg – Filmska glasba (Mladinska knjiga, 2016)

 

Neumorni teoretik filma in filmske glasbe, vsestranski glasbeni ustvarjalec, plodoviti pisec, predavatelj in nenazadnje dolgoletni sodelavec in član uredništva Nove Muske (in pred njo revije Muska) dr. Mitja Reichenberg nas je razveselil z novim dosežkom – knjigo z jasnim, nedvoumnim ter kratkim in jedrnatim naslovom Filmska glasba, ki je konec leta 2016 izšla pri založbi Mladinska knjiga in bo seveda razveselila vse ljubitelje filmske umetnosti in glasbe, ki jo pravzaprav spremlja že od vsega začetka.

Reichenberg, ki ga kljub vsemu poznamo predvsem po bolj poglobljeni literaturi, namenjeni bolj specifičnemu krogu bralcev, za katere avtor s svojim slogom in credom pisanja domneva in od njih pričakuje, da so dobro podkovani tudi vsaj v osnovah filmske in glasbene teorije, se je tokrat odločil, da bo pripravil kronološki pregled filmske glasbe od njenih zametkov v začetku 20. stoletja vse do današnjih dni in material predstavil tako, da bo namenjen in dostopen najširšemu krogu bralcev. To je bil prejkone še dodaten (ali morda celo glavni) argument, da je idejo o knjižnem delu, ki je na tržišču takorekoč unikat, podprla naša največja in najbolj ugledna založba Mladinska knjiga, v povezavi s tem pa je verjetno prišlo tudi do “glasbenih prilog” knjige v obliki dveh CD plošč, o katerih več nekoliko pozneje.

Obsežna monografija tokrat večjega, skoraj A4 formata, v trdi vezavi in s skoraj 250 stranmi se začne s konciznim uvodom in razlago osnovnih pojmov (glasba, film, filmski format, dolžina filma, zgodnji film, nemi film, zvočni film, seznam filmskih žanrov …); sledi pregled filmov in glasbe po desetletjih tako ali drugače omenjenih in/ali predstavljenih med 400 in 450 filmov iz 120-letnega obdobja 1895–2015. Izjemno pomembna in nespregledljiva je v knjigi zelo atraktivna vloga slikovnega materiala, ki ga predstavljajo izvirni filmski plakati, ki so napovedovali posamezne filme in zavzemajo zgornjo polovico takorekoč vsake strani v knjigi, nekateri pa so tudi celostranski.

Reichenberg se v besedilu neprestano jasno sklicuje in s tem bralca usmerja na poslušanje posnetkov s priloženih plošč, katerih ilustrativnost in zgovornost seveda najbolj pride do izraza ravno ob avtorjevem spremljajočem razmišljanju. Pri tem – zanimivo – ne upošteva siceršnjega principa kronološkosti, saj so nekateri, če ne celo vsi glasbeni primeri namreč omenjeni po večkrat in tudi v različnih časovnih obdobjih, ki jih knjiga pokriva. Preplet bralno-slušnega gradiva in njegova vsebinskost sta tako še bogatejša in bolj temeljita.

Po pregledu dekad svetovne glasbene ustvarjalnosti za film sledi še poglavje z zgovornim naslovom Kratka zgodovina slovenske filmske glasbe. Tu pregled obsega obdobje med letoma 1948 (prvi omenjeni film je seveda kultna vojna drama Na svoji zemlji z glasbo Marjana Kozine) in 2015, poglavje pa je še posebej dragoceno ob dejstvu, da slovenska filmskoglasbena ustvarjalnost še ni bila sistematično in kronološko obdelana in razdelana v obliki, ki bi bila dostopna najširši javnosti. Slovenski film je zastopan tudi s šestimi avdio posnetki.

Naposled sledi še seznam posnetkov na obeh CD-jih, od katerih je vsak na kratko komentiran in opremljen s sliko skladatelja in čisto na koncu še trije pomembni seznami: (1) vseh skladateljev, omenjenih v knjigi, med katerimi so seveda tudi klasični skladatelji, npr. Beethoven, Mozart, Wagner in Bach, ki se jim za življenja seveda še sanjalo ni, da bo človek kdaj odkril film in pozneje v njem celo redno uporabljal njihovo glasbo), (2) vseh v knjigi omenjenih filmov in (3) vsebina obeh priloženih plošč s kolofonom o snemanju in naslovi ter minutažo posnetih skladb.

Omenjeni plošči izvrstno zaokrožita multimedijsko doživetje knjige in sta napolnjeni s posnetki samih legendarnih filmskoglasbenih tém, ki obsegajo 35 filmov od leta 1940 (Morski orel, Erich Wolfgang Korngold) do leta 2013 (Gravitacija, Steven Price) oz. celo 2015 (glavni témi iz filmov o Jamesu Bondu in Vojne zvezd, ki sta v vseh filmih omenjenih franšiz enaki); skupno je na njiju za več kot dve uri glasbe. Pri nekaterih skladbah so sodelovali tudi solisti iz vrst orkestra, koncertni mojster orkestra pa je bil (in je še vedno) Matej Avšič, ki je sicer kot prvi violinist redno zaposlen v orkestru SNG Opera in balet Ljubljana. Plošči torej pokrivata izjemno obdobje treh četrtin stoletja oz. 75-letni presek dolgoletne zgodovine filmske glasbe, vse izvedbe pa je v živo odigral in posnel Simfonični orkester Cantabile, pod vodstvom umetniškega vodje in dirigenta Marjana Grdadolnika. Orkester, ki sicer deluje šele dobrih pet let, je v širšem slovenskem prostoru postal znan predvsem s sodelovanjem na odmevni vseslovenski koncertni turneji z Galom Gjurinom (o kateri je bil posnet TV-dokumentarec in izdana dvojna CD plošča) in njegovo spremljevalno glasbeno karavano, ter po vsakoletnih razprodanih in odmevnih gala božično-novoletnih koncertih v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Glede na to, da gre dejansko za ljubiteljski – neprofesionalni orkester, je popolnoma jasno, da je bilo snemanje 35 največjih filmskih partitur zgodovine za mlade umetnike pravi podvig – in naposled odlično opravljena naloga, saj na posnetkih lahko slišimo, da so glasbeniki orkestra premogli hvalevredno mladostno energijo, visoko stopnjo glasbene profesionalnosti, zagnanost in okretnost, da je bilo obsežen in zahteven material mogoče dobro in kakovostno posneti.

Nekateri posnetki bi bili predvsem z izvedbeno-tehničnega vidika resda lahko tudi boljši, a za amaterski orkester je tako obsežen projekt vsekakor predstavljal velik izziv (filmska glasba je namreč za igranje praviloma zelo zahtevna in terja tudi obsežen izvajalski aparat) in hkrati izkaz velikega zaupanja s strani avtorja in Mladinske knjige. Izjemno in pri nas oz. za naše razmere nepričakovano, a zelo razveseljivo pa je pravzaprav osnovno dejstvo, da sta bila avtor in založba za snemanje pripravljena angažirati nepoklicni in po starosti mlad, takorekoč mladinski orkester, nakupiti izvirni notni material (ki glede na število posnetih skladb in njihove skladatelje nikakor ni mogel biti poceni), financirati profesionalno izvedeno in producirano snemanje in prevzeti odgovornost za izid celotnega projekta tudi z orkestrsko-izvedbene plati.

S knjigo Filmska glasba smo brez sence dvoma dobili kvintesencialen vademekum in nepogrešljiv priročnik, ki bo v veliko veselje vsakemu filmofilu in ljubitelju filmske glasbe, saj z izčrpnostjo in bogastvom informacij, ki jih nudi, spada ob vsako domačo videoteko in/ali zbirko filmske glasbe, pa tudi v družbo vsakega televizorja oz. katerekoli druge bolj ali manj pametne naprave, ki jo morda uporabljate v namen uživanja v filmski umetnosti. Med in po branju knjige priporočam predvsem razmišljanje o “dilemi”, ali boste v prihodnje filme zgolj gledali, ali pa morda vendarle oz. predvsem tudi poslušali in slišali? Vprašanje je seveda retorično. Mitja Reichenberg Strikes Back!

Share