Od Enke (I.) do Glinene mesojedke je minilo dobro leto dni. V tem kratkem času je trio Širom upravičili svoj nomen in se razširil tako geografsko kot tudi založniško. Navdušujoč odziv kritiške in poslušalske srenje na prvi album jih je izstrelil ne le po domačem klubovju in festivalju, ampak tudi na showcase festival Ment, pa v Italijo, Švico, na Hrvaško.
Z novim albumom, s katerim je kot prvi slovenski bend pričel sodelovanje z globalno založbo Glitterbeat oziroma njeno podzaložbo tak:til (z domicilom v Ljubljani), jih v bližnji prihodnosti čaka srečanje z danskim in nemškim občinstvom, obenem pa jim odpira vznemirljiva nova poglavja v svet svetovnih godb in mednarodnih odrov.
Še preden pa prispemo do muzike, nas pozdravijo fantazmagorično-sanjske krajine slikarja Marka Jakšeta, ki se tako dobro vklapljajo v glasbeni imaginarij tria, da se zdi, kot da med podobami in zvenom ni nobenih senzoričnih ali izkustvenih ločnic.
Tokratnih pet glasbenih popotovanj Ane Kravanja, Samota Kutina in Iztoka Korena odstira nešteto drobnih sonoričnih niti, improvizacijskih idej in aranžmajskih premislekov. Iz njih se rojevajo, središčijo, rojijo, plastijo ali ponikajo glasbene strukture, ki v eklektičnem instrumentariju sveta (od bendža in viole do ribaba, balafona, ngome ipd. ter številnih doma narejenih zvočil) tvorijo bogate, že skorajda cinematične zvočne tapiserije.
Glinena mesojedka, ki je morda od predhodnice malo bolj strukturirana in kontemplativna, nas v svojske čase, prostore in tradicije, ki odzvanjajo z arhaičnimi, inovativnimi in transžanrskimi (a vedno izrazito avtorskimi) pristopi, uvede z milovanjskim prebiranjem strun v Malodane budnost. Z izjemo Vseje usodno, ki se takoj razpoči v noisersko-improvizatorično erupcijo, za ostale velja postopno, lirično grajenje intenzivnosti, v katerih spontano, a diskretno vznikajo eterične vokalne invokacije in tako pripomorejo k ritualizirani poslušalčevi izkušnji zvočnosti.
Razkošni, fragmentarni, mestoma pa tudi minimalistični zvenski trialogi, aludirajo na afriške in azijske poliritmije in mikrotonalnosti, na ljudske godbe, prožnost eksperimentalnih glasbenih strujanj, džezovsko bravuroznost in samonikle načine muziciranja, obenem pa dihajo kot celota, kot zgodbe, ki stojijo tako same po sebi kot tudi v predvideni strukturi. Morda prav zato zvenijo tako prisvojljivo in na nek način celo udomačeno, domače. Trio udomačuje sanjske, predstavne in fizične svetove ter gradi pripadnost nečemu, kar nima meja, zidov ali (tehničnih) ovir, kar je vsečloveško in občestveno.
Gre pravzaprav za tisto, o čemer v svojem Psalmu piše poljska nobelovka Wislawa Szymborska: O, kako prepustne so meje človeških držav!/Koliko oblakov nekaznovano pluje čeznje./ Koliko puščavskega peska se presipa iz dežele v deželo,/ koliko gorskih kamnov se kotali na tujo posest v izzivalnih poskokih!…
Če pozorno prisluhnete, lahko v tem plutju oblakov, presipanju peska in izzivalnih poskokih kamnov zaslišite Glineno mesojedko tria Širom.
