Sonny Sharrock : Guitar (Enemy, 1986)
Za nezaslišani petmesečni molk in zapoznelo vrnitev robnih albumov med žive ni resnega opravičila. V olajševalno okoliščino dodajam, da zakladnica medtem ni mirovala. Pisec te rubrike je brskal in brskal, vendar v druge namene. Iz nje je prebiral albume newyorških glasbenikov in bendov, jih poslušal in na koncu iz nekaj stotnij nabranih izluščil krajšo izbrano diskografijo kot posebno prilogo knjige Nova muzika v New Yorku, ravnokar izšle obravnave neodvisne glasbe, glasbenikov in njihovih formacij v neoliberalni metropoli ob Atlantiku od sedemdesetih let dalje.
Zato je tudi prav, da se »vrnitev odpisanih« začne z albumom, ki je uvrščen v ta izbor, tako kot so bili vanj uvrščeni nekateri pretekli robni albumi (med njimi tisti newyorških bendov Television, Suicide, Naked City Johna Zorna, The Lounge Lizards in Marca Ribota & Rootless Cosmopolitans).
Tokrat vabimo k poslušanju črnskega kitarista Sonnyja Sharrocka in njegovega solističnega kitarskega albuma Guitar iz leta 1986. Warren Harding »Sonny« Sharrock (1940-1994) je prevečkrat preslišani glasbenik, v mainstreamu nikoli ni prišel iz sence »velikih«. Toda vedno je bil glasbenik glasbenikov, kitarist kitaristov, neizmerno občudovan zaradi posebnega dotika, drobnih inovacij (njegov fen je bil Hendrix, če to kaj šteje; občudovanje je bilo vzajemno), krasne emocionalne podstati v njegovi igri in drvečih izbruhov, ki so daleč od vsega, kar smo navajeni od električnih kitaristov, ki nekako veljajo jazzovske. Sharrock nikoli ni bil tipičen jazzovski kitarist. Sledi v njegovi igri je preveč, da bi ga lahko zvedli na takšno oznako – sledi bluesa, spiritualnosti in abstraktnosti Coltrana, bučnih grozdov in silovite atake muzičistov, ki se igrajo z ojačevalci in rabljenimi efekti, zlasti z odmevom in feedbackom, a tudi humorja in občutka za klepanje preproste pesmi s hakeljcem, kakšno prišpičeno alogično pogruntavščino, ki je za nazaj povsem logična, duhovita izbira. Sharrock tudi ni rock kitarist, oznaka “jazz-rocker” pa bi bila za njegovo godbo tudi precej utesnjujoča. Je predvsem glasbenik presenečenj.
Za začetek Sharrock velja za enega redkih kitaristov, ki so se znašli v svobodni formi v šestdesetih letih, zato je celo štel za enega redkih »free jazz kitaristov«. V šestdesetih letih je dal skozi zelo pestro šolo, od orkestra flavtista Herbieja Manna, ki je mladega nebrzdanega kitarista postavil kot kontrapunkt urejenemu, kunštnemu bendu, do rednega muziciranja z ognjevitim saksofonistom Pharoahom Sandersom. Svoj prvi album, nenavadno lep in neobrušeni Black Woman je posnel leta 1969 s svojo prvo ženo, pevko Lindo. Zatem je sodeloval – in to z nezadržno ostro in domišljije polne briljanco – na snemanju znamenitega albuma Milesa Davisa Tribute to Jack Johnson (naš robni album št. 52), a je na koncu po krivici izpadel iz navedenih na snemanju, kar so popravile šele naslednje popolnejše izdaje posnetkov enega najbolj srboritih in tematsko dodelanih Milesovih albumov iz njegovega obdobja obsedenih in upičenih zlitin.
Konec sedemdesetih se je Sharrock umaknil iz glasbe, v začetku osemdesetih pa ga je »odkril« in v vrnitev dokončno prepričal basist in producent Bill Laswell, ki je bil pomembno producentsko, studijsko in glasbeno ime nove muzike newyorškega downtowna. Sharrock je muziciral na prvem albumu in nastopih plesne in impro skupine Material. Vrnitev je bila izjemna, prišla je ob pravem času, ko je nova muzika downtowna pravzaprav zganjala vse, kar je Sharrock počel v šestdesetih, le da je bil kontekst drugačen. Publika, glasbeniki, založniki so bili dojemljivejši za nevsakdanjosti, za »nepravilnosti«, za muziciranje, ki sili ven iz konvencij. Sharrock je v marsičem poosebljal tisto, kar so pozneje zaradi drugih razlogov njegovih mlajši adepti, Vernon Reid, Melvin Gibbs, Brandon Ross, Kelvyn Bell, imenovali »black rock« in ustanovili koalicijo s tem imenom. Bil je njihov mentor, vzornik, model za posnemanje neposnemljivega, kar je vedno visok imperativ.
Guitar je vse, kar je zreli glasbenik izpilil, glasbeno domislil, kompozicijsko, improvizacijsko, z uporabo efektov in nasnetih zank. In segel je nazaj k nekaterim starim komadom in jih sočno predelal. Vendar to ni preobložen album, ravno nasprotno, je čist, izjemen album preproste lepote, celo spevnosti in včasih želene, taktne robatosti, zaradi katere še danes deluje tako sveže, navdihujoče.
Pozna se, in to je ključno, da je kitarist navdih iskal pri saksofonistih (prvi je bil vedno Coltrane), da je kitaro vedno želel uporabljati kot saksofon, podobno kot številni drugi inventivni kitaristi (seznam je zares širok), skratka, da ni del veje »replikantov« in dolgočasnih kitarskih fetišistov, ki slišijo samo zvok kitare in vidijo le like, ovešene z njimi. Zato mu glasbilo z ojačevalcem vred tako hudirjevo dobro poje. Če so kje kitarske reference, so ponavadi zares starejše, tako kot v komadu, posvetilu predvojemu kitaristu in pevcu gospelov Blind Willieju (Johnsonu).
Sharrock se je znašel v novi vlogi. Sredi osemdesetih je bil tudi član izzivalnega kvarteta free-noise-rock-jazz-česar koli že Last Exit, ki je nastal na Laswellovo pobudo. Godel in rohnel je ob nemškemu svobodnjaku, saksofonistu Petru Brötzmannu in bobnarju Ronaldu Shannonu Jacksonu. Njegov nov bend, prvotno z dvema bobnarjema in Melvinom Gibbsom na basu, je redno muziciral v redkih dostopnih klubih downtowna, med drugim v The Knitting Factory, s pomočjo katere je bil tudi del potujočega evropskega festivala in je leta 1990 tudi v spremenjeni zasedbi nastopil v Ljubljani, kar je bila sicer precej zadržana predstavitev njegovega dela pri nas le z nekaj špicami. Album Ask The Ages iz leta 1991 s Sandersom in Elvinom Jonesom na bobnih, produciral ga je skupaj z Laswellom, pa je odlična, zrela vrnitev k odprti jazzovski formi.
Sharrock je ravno ob pravem času v novo muziko downtowna vnesel dobro dozo invencije in jo prejemal od drugih. To je kombiniran zvok abstraktnosti in človeške topline, tudi vedrega duha. Kitarski album ni popoln, nekaj skladb manjka. Je skrpan, zato k dosegljivim komadom na YT dodajamo dva komada, pravzaprav dva njegova podpisa z bendom: »My Song« in pa krasno, sodobno priredbo zvoka Louisiane in poklon mojstru neworleanškega klavirja Professorju Longhairu »The Past Adventures of Zydeco Honeycup«, za nameček pa še posnetka njegovega špila v klubu Knitting Factory in izvedbo »My Song« iz Prage, odigrano v času evropske turneje in ljubljanskega nastopa.
Sonny Sharrock, Guitar in nova muzika. Odšel je prezgodaj. Izdalo ga je srce. Zato pa je zapustil prave srčne glasbene robove za današnjo rabo.
