Pa zmolimo eno za osamljenega kavboja, če nas že Lyle spodbuja. Leto 2012 se je pisalo, ko je izdal zadnji studijski album Release Me in s tem končal »razmerje« z dolgoletno založbo Curb. Leta 1986 so ga ob izidu prvenca v družbi s Steveom Earlom in Dwightom Yoakamom, ki sta takisto izdala vsak svojo prvo ploščo, oklicali za mladi up country glasbe, a ni se pustil zapreti v predal, pač pa je naslednjih trideset let krmaril po široki cesti teksaške glasbe countryja, folka, jazza in bluesa. V vseh meandrih se je dobro držal in si precej hitro pridobil kultni status. O njem se je govorilo v istem zamahu kot o imenih, kot sta Guy Clark ali Joe Ely. Zaprisežen pristaš ustvarjanja Townesa van Zandta je njemu in nekaterim drugim izbranim teksaškim piscem posvetil dvojni album, se poprej še spopadel z »nemogočim«, ko je duhovito in prepričljivo izvedel hit Tammy Wynette Stand By Your Man in si s svojim Large Bandom privoščil tudi nekatere drzne izlete v gospel, soul in R’n’B, klasičnega seveda, ne tistega, kar se pod tem imenom dandanes prodaja na lestvicah.
Precej teh poglavij je zajetih na pričujoči kompilaciji, ki je dobrodošla po petletnem diskografskem premoru; ta še ni najdaljši, ki si ga je privoščil Lyle, ki je ob izidu omenjenega albuma Release Me leta 2012 povedal, da zdaj ni več pogodbeno primoran izdajati plošče, zato bo to počel po svoje. Novega gradiva še ni, možak pa redno nastopa in kompilacija, ki jo držimo v rokah, nas spomni, čemu ga še vedno cenimo. Njegove dandanes politično nekorektne zabavljice (She’s No Lady, Give Back My Heart) in pretresljive balade (I Loved You Yesterday) si ves čas podajajo roke na večkrat precej trhlem mostu med (popularno)glasbenimi zvrstmi. Tu so Cowboy Man, If I Were A Man You Wanted, Closing Time, God Will, pa seveda tudi Farther Down The Line in proslula If I Had A Boat. Mimimalizem folk baladerstva se ves čas srečuje z megalomanstvom bigbandovskega jazza, a Lyle Lovett kot avtor in pevec ni nikoli megalomanski in vokalno se redkokdaj prilagaja zvrsti, kar je lastnost izvrstnega stilista. Njegov humor je seveda čisto drugo poglavje. O njem več kdaj drugič.