Simfonični orkester RTV Slovenija v dveh koncertih abonmaja Kromatika 7 in 8; Cankarjev dom, Ljubljana, 13. 4. 2017 in 18. 5. 2017
foto: Janez Kotar
Simfonični orkester RTV Slovenija je v zadnjih dveh abonmajskih koncertih cikla Kromatika predstavil programa, zanimiva tako s programskega, kot tudi izvedbenega vidika. Prvi koncert sredi aprila je povezal v celoti “ruski” program, saj smo poslušali dela Šostakoviča in Rimskega-Korsakova, kljub atraktivnemu sporedu pa je v dvorani (spet) ostalo kar nekaj prostih sedežev. Orkester je tokrat vodil “stari znanec” naših poklicnih orkestrov George Pehlivanian (ki je moral pred leti Slovensko filharmonijo zapustiti na podobno neslaven način, kot pred kratkim Uroš Lajovic).
Uvodna Slavnostna uvertura, op. 96, ki jo je Dmitrij Šostakovič skomponiral pod hudim časovnim pritiskom skomponiral v pičlih dveh dneh, zazvenela pa je, kot je pravilno omenil koncertni list, tudi npr. na podelitvi Nobelovih nagrad leta 2009, je kratka, a zelo udarna in učinkovita skladba, zato odlično služi svojemu namenu in je po pravici pogosto znajde na koncertnih odrih tudi v priredbi za koncertni pihalni orkester. Tokratna izvedba je bila odlična in takorekoč brez pripomb, zaznamovana z obilico dinamičnih kontrastov in s pripravljenim orkestrom – zares prepričljivo. Pohvalno je breme prenesla tudi obremenjena trobilna sekcija. Pehlivanian se razen posivelosti ni kaj dosti spremenil; temperament in energija ostajata ista.
Sledila je še druga Šostakovičeva skladba, do solista silno zahteven Koncert za violončelo in orkester št. 1 v Es-duru, op. 107. 25-letni beloruski glasbenik Ivan Karizna ni v odločni, nepopustljivi ritmiki začetnega Allegretta niti enega takta prepustil naključju ali pomanjkljivi koncentraciji, saj je igral z neizmerno predanostjo in s kar nalezljivim temperamentom – da, lahko bi se pisal tudi Karizma – in tako za seboj potegnil tudi ta večer res uigrani orkester. Zasedba je bila sicer zmanjšana v ansambel brez trobil z izjemo enega roga (Boštjan Lipovšek), ki pa se je v izpostavljeni, mestoma tudi solistični vlogi odlično znašel. Žal tudi na abonmajskih koncertih še vedno pogosto zvonijo telefoni; mobilna katastrofa je tako pokvarila predah med prvim in drugim stavkom. V plavajočem drugem stavku se je Karizna sprva zdel dinamično premalo izpostavljen, a se je njegova prezenca sčasoma izboljšala in tako je s pojočo mehkobo topline tona, ki jo zmore violončelo, skupaj z lepimi vibrati stkal nepozaben glasbeni pajčolan, v obsežni kadenci, ki sicer ni posebej fascinantna, pa prikazal vrhunsko obvladovanje glasbila. Zaključni Allegro con moto je bil primerno in pričakovano virtuozen, konec koncerta pa je odsekan in kar nekako nepričakovan. Navdušenje publike v nesorazmerju s kakovostjo solista ni bilo preveliko.
Sledila je še priljubljena Šeherezada, op. 35, simfonična suita Nikolaja Rimskega-Korsakova, od nastanka katere bo prihodnje leto minilo 130 let. Po mogočnem trobilnem uvodu so imela pihala nekaj intonančnih težav, nadaljevala pa so prepričljivo z lepimi soli oboe, flavte in predvsem klarineta (nenadkriljivi Jože Kotar). Koncertni mojster Benjamin Ziervogel je vseskozi sceloma prepričljivo utelešal prelestni glas Šeherezade. V drugem in tretjem stavku smo slišali “izgubljene” činele in ponesrečeni solo fagota, naposled pa je pokleknila še skupna igra godal in trobil. Harfe smo vselej, ko je igrala in celo v izpostavljenih pasažah slišali premalo. Čeprav sem že slišal ritmično bolj precizne izvedbe, je bil zadnji stavek ob dejstvu, da gre za enega zahtevnejših simfoničnih stavkov z zares genialno okestracijo, vseeno solidno izveden. Vrhunec (Morje/Brodolom) je bil premalo dramatičen, zaključek pa je bil lep. Škoda padca kakovosti v osrednjem delu suite, dirigent in Ziervogel pa sta naposled požela več navdušenja od violončelista Karizne.
Predzadnji koncert Kromatike je pod naslovom ‘New York – Pariz – Moskva’ naše simfonike v okviru mednarodne mreže orkestrov ONE povezal s Filharmoničnim orkestrom Bohuslava Martinůja iz češkega Zlína – praksa, ki jo poznamo že tudi iz prejšnjih sezon. Na stolu koncertnega mojstra je v prvi polovici tako sedela neimenovana gostujoča glasbenica; v koncertnem listu navedena Kana Matsui je položaj zasedla v drugi polovici koncerta. Kubansko uverturo, barviti glasbeni pastiše Georgea Gershwina je dodatno obarval prijetno bogat in okrepljen zvok razširjene godalne sekcije, tolkala pa so bila ritmično natančna in dinamično ustrezno kontrolirana; nekaj manjših težav je bilo pri trobilih. En Shao, dirigent z jasno vizijo je združena orkestra – kot smo že vajeni – vodil elegantno in obenem ravno prav avtoritativno. Oba ansambla sta bila tako sposobna nastopiti v z obojestranskim prilagajanjem pogojeni glasbeni simbiozi in ustvariti homogeno zvočno sliko, kar je pri tovrstnem projektu pač nujno potrebno, če naj bo skupni nastop uspešen. V finalu skladbe je preostanek orkestra celo preglasil tolkalsko sekcijo.
Ravelov Koncert za klavir in orkester v G-duru, ki smo ga pred tremi meseci lahko slišali že v abonmaju Slovenske filharmonije, je začel neprepričljiv solo orkestralnega biča in klavirja. Sploh glede na naravo tega konkretnega koncerta bi si želeli bolj energičnega solista, kot je bil relativno zaspani češki pianist Igor Ardašev. Ravelovo skladbo sicer tematsko lahko brez posebnih težav navežemo na jazz in Gershwina, saj lahko že v prvem stavku koncerta slišimo posamezne melodično-harmonične odlomke, ki spominjajo npr. na Rhapsody in Blue. V nadaljevanju sta impresivno nastopila gostujoča harfistka in hornist, pa tudi “naša” Nina Tafi na angleškem rogu. Ardašev svojega tona ni pretirano fokusiral; zvočni vtis je bil zato posledično preveč razmazan, posebej v tuttih. Pristop se je sicer za uspešnejšega izkazal v počasnem Adagiu assai z izrazom, ki je bil le za kakšno oktavo navzgor oddaljen od Satiejevskega ozračja. Za razgibani tretji stavek se je solist bolj razživel, kako pa bi koncert odigrala npr. Fazıl Say ali Yuja Wang, pa lahko samo ugibamo. Manjše težave pri skupni igri okestra so se pojavile le na koncu klavirskega koncerta. Ardašev je občinstvu zelo hitro privoščil še dva dodatka, Martinůjevo (kajpada) skladbo in varietejsko-ragtimovsko miniaturo neznanega naslova.
Še eno Ravelovo “uspešnico”, Pavano za umrlo princeso je uvedel ne ravno najbolj posrečen uvod horna češkega glasbenika, intonacija pihal pa je bila precej vegasta. Tempo, ki je tu lahko notoričen, je bil pri tokratni izvedbi zelo primeren. Koncert je sklenila Pesnitev ekstaze, op. 54, fascinantna 20-minutna simfonična pesnitev Aleksandra Skrjabina. Kot je značilno za Skrjabinovo običajno tonalno govorico, se tudi ta skladba nikoli zares ne osredini in se v dobršnem delu naslanja na skladateljev takoimenovani “Prometejev ali mistični akord” z zapleteno harmonsko strukturo, ki je dal glasbenim analitikom, muzikologom, dirigentom in skladateljem misliti skoraj toliko, kot Wagnerjev znameniti Tristanov akord; oba akorda sta predmet takšnih in drugačnih analiz in interpretacij še dandanes. Združeni orkester je za “veliki finale” koncertnega večera narastel na zasedbo, primerno tudi za kakšnega Mahlerja ali R. Straussa (na odru smo po dolgem času lahko videli tudi umetniško vodjo orkestra, oboistko Majo Kojc), kar je rezultiralo v primerno impresivni zvočni sliki in solidni, trdni izvedbi Skrjabina. Zapomnili smo si dober dramatični nastop trobilne sekcije, orgle in zvonovi pa so bili v znamenitem finalu preslabo slišni.
