V Novi muski smo že pisali o novem življenju Wilka Johnsona, brez katerega si težko predstavljamo rokenrol sedemdesetih, še težje pank. Pa tudi dandanes bi ga pogrešali, če bi prehitro podlegel posledicam težke bolezni, a jim je na srečo uspel uiti. Njegovi značilni rifi in manična odrska pojava še vedno potujejo po svetu, zdaj pa je tu tudi dvojna plošča njegovih avtorskih dosežkov, tako iz obdobja benda Dr. Feelgood kot pozneje v okrilju Solid Sendersov in Wilko Johnson Banda s sodrugom Blockheadom Normanom Watt-Royem in (zdaj že) dolgoletnim bobnarjem Dylanom Howeom. Na plošči se pojavi tudi prvi bobnar Wilko Johnson Banda Salvatore Ramundo, na klavirju gostuje John Denton, Charles Shaar Murray in Jerry Tremaine pa pritegneta z orglicami. Vse pesmi so posnete med letoma 2008 in 2012, pred odločilno diagnozo torej, Wilko pa je nekatere znova posnel z Rogerjem Daltreyjem za album Going Back Home (2014), ki naj bi bil njegov poslovilni, a še ni rekel zadnje besede.
Tisti, ki ste pričakovali kompilacijo Feelgoodov, za hip pozabite na Leeja Brilleauxja, na Sparka in The Big Figure in prisluhnite Wilkovim izvedbam. V glasu jim morda res umanjka Leejevo bluesovsko hropenje, a Wilko je iskren pevec, njegov bluesovski glas ni hropeč, je pa visok in intenziven. Kaj nas torej pričaka na dotični dvojni zbirki? Iz obdobja Feelgoodov seveda ne umanjkajo She Does It Right, Roxette, Paradise, Back In The Night in Sneaking Suspicion, a velika večina gradiva je iz postfeelgoodovskega obdobja, ko je Wilko ravno prav posodabljal svoj oster bluesovski zvok: Barbed Wire Blues, All Right, Cairo Blues, Dr. Dupree, Down By The Waterside, I Really Love Your Rock’n’Roll in zlasti Turned 21.
Wilko Johnson se je s svojim triom vrnil na odre, avtorska žilica zadnjih let pa je nekoliko bolj skrivnostna. Po okrevanju je napisal knjigo, sestavil zbirko svojega najljubšega bluesa, zdaj so pri Chessu pripravili tole retrospektivo, a nekako se nam zdi, da iz sebe še ni dal čisto vsega avtorskega gradiva. Pustimo se presenetiti.
