Zadnja koncerta Zlatega abonmaja; Cankarjev dom, Ljubljana, 2. april in 19. maj 2017
Zadnja dva koncerta letošnje sezone Zlatega abonmaja sta letos postregla z orkestrom, takorekoč iz soseščine, z Madžarske ter z ruskimi glasbeniki, ki so na gostovanje pripotovali iz skoraj 6000 kilometrov oddaljenega Novosibirska. Koncert v začetku aprila je tako pripadel Budimpeškemu festivalskemu orkestru (Budapesti Fesztiválzenekar) pod vodstvom dirigenta Ivána Fischerja, ki se je v zadnjih letih uveljavil tudi kot skladatelj, njegova dirigentska kariera pa je vsekakor še kako uspešna, saj je pogosto sodeloval ali še sodeluje z orkestri, kot so Berlinski filharmoniki, Kraljevi orkester Concertgebouw iz Amsterdama ter Newyorški filharmoniki; res impresiven CV torej.
Resnično ne morem razumeti, zakaj Cankarjev dom v koncertne liste koncertov Zlatega abonmaja nikoli ne natisne imen koncertnih mojstrov gostujočih orkestrov. Gre namreč za eno najosnovnejših in najpomembnejših informacij, ki jih upravičeno in z zanimanjem pričakuje marsikateri obiskovalec koncerta, zato nikakor ne gre zgolj za kaprico tu podpisanega. Iskanje imen koncertnih mojstrov je tako prepuščeno samoiniciativnosti in iznajdljivosti vsakega posameznika; madžarski orkester je imel tokrat koncertno mojstrico.
Gostovanju primerno in v poklon domovini so se Madžari na svojem koncertu najprej predstavili z dvema skladbama Franza Liszta. Uvodoma je kakopak zazvenela Madžarska rapsodija št. 1 v F-duru. Zanimiva je že sama odrska postavitev orkestra, saj so bili kontrabasi postavljeni v zadnjo vrsto – kot pri npr. Dunajskih filharmonikih –, II. violine pa desno od dirigenta. V uvodi skladbi se je ob orkestru predstavil tudi solist – cimbalist Oszkár Ökrös, resnično pravi virtuoz na svojem glasbilu, ki ga je bilo veselje ne samo poslušati, ampak tudi opazovati. Zvok godalne sekcije je bil prijetno svež in prepričljiv, odlični so bili tudi pihalni solisti in skupna igra orkestra, ki se ponaša z znatno disciplino igranja in brezhibno Fischerjevo (dirigiral je na pamet) kontrolo nad ansamblom. Dinamični preplet solista z orkestrom je bil učinkovit do mere, da smo v občinstvu cimbalista izgubili le med najglasnejšimi tutti, zaradi narave in mehanike cimbal pa ni bilo treba veliko, da je Ökrös dejansko zvenel precej podobno klavirju.
Za le-tega pa je v (prav tako Lisztovem) Koncertu za klavir in orkester št. 2 v A-duru sédel nihče drug kot Dejan Lazić, odlični pianist sicer hrvaškega rodu, ki danes živi v Amsterdamu, glasbene poti pa ga seveda vodijo po celem svetu. Uvod v skladbo je bil lepo izpeljan, Lazić pa vsekakor ognjevit – občasno v svojem zanosu morda celo preveč robat. Na igranje orkestra pripomb sprva ni bilo; spet je bila pohvalna predvsem predana in energična igra godalne sekcije, izpostaviti je treba tudi odličnega solo violončelista. Lazićevo igranje se je z orkestrom posebej lepo spajalo v v unisono pasažah, trobila pa so v najglasnejših taktih naposled postala preveč kričava. Vseeno je izvedba klavirskega koncerta, ki steče v enem samem skoraj pol ure dolgem stavku, ostala v lepem spominu, solist pa je po nagovoru v hrvaščini dodal še Schumanna.
Madžarski orkester je v drugem delu koncerta odigral še predvsem po uvodnem stavku znano Tako je govoril Zaratustra, simfonično pesnitev, op. 30 Richarda Straussa, ki je seveda nastala po ravno tako slavnem istoimenskem Nietzschejevem filozofskem romanu. Zahvaljujoč uporabi v Kubrickovi kultni mojstrovini 2001: Odiseja v vesolju marsikdo še danes misli, da gre pravzaprav za izvirno filmsko glasbo, kar pa je seveda daleč od resnice. Fischer je tudi to skladbo dirigiral na pamet, za znameniti uvodni Zelo široko pa sploh glede na izvedbe, ki smo jih sicer vajeni poslušati, izbral precej hiter tempo, ki se je z zelo lepim, toplim igranjem godalne sekcije nadaljeval tudi v stavku O otopelih. Sam Fischer je na ljubljanskem koncertu brez dvoma nastopil z jasno vizijo in smelo interpretacijo ter v tesni povezanosti z orkestrom, kombinacija vseh naštetih odlik pa je izvedbo Straussa dvignila precej nad samo še eno preigravanje/poslušanje te pogosto izvajane simfonične pesnitve. Orkester je v veliki zasedbi (šest rogov, osem kontrabasov) zvenel zares polno in bogato, koncertna mojstrica pa je med svojim solom (Plesna pesem) vstala, čemur pri dosedanjih izvedbah Zaratustre še nisem bil priča. En sam neusklajen vstop trobil smo slišali le proti koncu skladbe.
Jasno je torej, da gre pri Budimpeškem festivalskem orkestru za kakovosten ansambel, katerega največja odlika je navdušujoča godalna sekcija. Po tako uspelem koncertnem večeru sta se tokrat resnično prilegla tudi dodatka, najprej (po Fischerjevem nagovoru v odlični slovenščini!) Straussov Ples sedmih tančic iz opere Saloma in naposled še Brahmsova zborovska Es geht ein Wehen durch den Wald, za katero se je orkester prelevil v veliki mešani pevski zbor in jo na navdušenje avditorija ubrano izvedel a cappella.
Konec maja pa je sledil še zadnji, šesti koncert zdaj že zaključene sezone Zlatega abonmaja. S pričakovano povsem “ruskim” progamom se je tokrat predstavil Filharmonični orkester iz Novosibirska (Novosibirskij akademičeskij simfoničeskij orkestr) s svojim že desetletje glavnim dirigentom Gintarasom Rinkevičiusom. Gallusova dvorana je bila ob tej priložnosti takorekoč razprodana, ruski orkester pa očitno ne igra v ustaljenih in nekako pričakovanih frakih, pač pa v manj formalnih smokingih. Seveda nas zanima kakovost glasbe in ne modna revija, a je opažanje vseeno zanimivo, morda še toliko bolj v prestižnem Zlatem (podčrtal T. V.) abonmaju, ki je njega dni takoimenovani dress code predpisoval celo poslušalcem.
In le kako bi “ruski” koncert ruskega orkestra lahko začeli učinkoviteje, kot s slavnostnimi uvodnimi fanfarami, ki jih je za svoj Italijanski capriccio, op. 45 zapisal Peter Iljič Čajkovski? Omenjeni začetek je bil z izjemo intonančne nedoslednosti v trobentah odličen, zvok sekcij godal in trobil pa žlahten. Orkester je bil v svojih (tudi dinamično močnejših) nastopih odmerjen in kultiviran, kar velja tudi za sicer v tem smislu pogosto problematični sekciji trobil in tolkal; zadnja je očitno uporabljala izposojene instrumente Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, saj je na tako dolgo pot s seboj razumljivo zelo težko, če že ne za večino orkestrov nemogoče tovoriti npr. komplet timpanov. Kar se tiče Čajkovskega, smo ob dovolj ognjevitih godalih in bleščečih trobilih slišali dovolj uspešno izvedbo te nekoliko bagatelne, a priljubljene in učinkovite skladbe.
Sledil je Koncert za violino in orkester št. 2 v g-molu, op. 63 Sergeja Prokofjeva, ki ima, kar je zanimivo in v literaturi sorazmerno redko, pisana dva parta za tolkala, a brez timpanov. Vrhunski violinist Vadim Repin, ki igra na 284 let staro Stradivarijevo glasbilo, je zadostil takorekoč vsem umetniškim kriterijem za virtuozno uspešno izvedbo skladbe, pomanjkanje je bilo čutiti le pri odrski karizmi. Kakovost Repinovega izvajanja je bila nesporna, a prav tako, kot je bil v glasbenem smislu “varčen” orkester, je to prevzel še solist – mestoma tudi preveč dosledno. Le zakaj je prvemu stavku sledil poskus aplavza?! Ozračje drugega stavka je bilo prepričljivo špansko in obarvano z ibersko melodiko in ritmiko (kastanjete). Navdušenje po zaključeni skladbi je bilo manjše, kot po Italijanskem capricciu, vseeno pa smo slišali še dodatek, ki ga je Repin odigral skupaj z orkestrom.
Tudi ob tako pomembnem in izpostavljenem solu, kot je part prve violine v Šeherezadi, simfonični suiti, op. 35 Nikolaja Rimskega-Korsakova je koncertni mojster ostal neimenovan (?!?), kar pa je že resen kiks, ki si ga Cankarjev dom ne bi smel privoščiti. Ob izvedbi Šeherezade, ki smo jo dober mesec prej že lahko slišali tudi v RTV-jevskem abonmaju Kromatika, se je porajalo vprašanje oziroma bolj radovednost, koliko imajo Rusi to skladbo res za svojo in koliko se to seveda tudi sliši – na podobne dileme smo pozorni npr. ob poslušanju Dvořákove 9. simfonije ali Smetanove Moje domovine v izvedbi čeških orkestrov. Žal tokratna Šeherezada ni bila pretirano prepričljiva. Solo rog je bil v svojih signalih v prvem stavku previsok, celotna sekcija pa negotova tudi na koncu stavka; še več nedoslednosti je sledilo v drugem stavku, ki so ga zaznamovali tudi preveč potencirani tenuti, poleg tega je iz dinamčne slike večkrat prav neprijetno zaštrlel piccolo (kar se še v prvem stavku ni dogajalo!). Sekcija prvih violin (!) je dejansko doživela razpad skupne igre, timpanist pa je v tretjem stavku na kratko nenavadno priredil svoj part – če je bilo to na zahtevo dirigenta, je razumljivo, a vsekakor sporno, če na lastno pest, pa nedopustno. “Narazen” je bil tudi sklepni pizzicato akord tretjega stavka. Splošna izvedba solističnega parta koncertnega mojstra ni bila preveč uspešna in semtertja dejansko celo intonančno pomanjkljiva, česar v Zlatem (še drugič podčrtal T. V.) abonmaju nikakor ne bi pričakovali. Še najbolj je uspel zadnji stavek, razveselil sem se predvsem dobro odmerjenega udarca na gong, ki zaznamuje brodolom Sinbadove ladje, svoj solo pa je vendarle uspešno sklenil tudi koncertni mojster. Za dodatek je orkester z izvedbo Bizetove Farandole iz suite Arležanka pretrgal programsko rdečo nit koncerta.
Pričujoča “ruska” izvedba Šeherezade je bila torej predvsem na račun všečne Rinkevičiusove interpretacije in truda sorazmerno korektna, a npr. nedavne RTV-jevske ni v ničemer presegla – nasprotno, bila je zgolj povprečna – na trenutke tudi podpovprečna – in v tem smislu dejansko razočaranje. Še najbolje je vse skupaj ob odhodu iz dvorane povzel en od poslušalcev s komentarjem: “Niso bili preveč živahni.” Na svidenje v naslednji sezoni.
