O jubilejni različici proslulega albuma Beatlov iz leta 1967 se je že nekaj časa šušljalo, zdaj pa lahko tudi v naših trgovinah dobite dvojni vinil, dvojno zgoščenko ali pa razkošno različico štirih zgoščenk, DVD-ja, Blu-Raya in debele knjige, ki vsaj za zdaj nekako zaključuje to diskografsko poglavje Beatlov. Res je, da na treh zgoščenkah studijskega uvida v nastanek pesmi ni ničesar, česar največji pristaši benda ne bi tako ali drugače že imeli, a zdaj je profesionalno masterirano, uradno izdano in dopolnjeno z besedami samega benda. Vsi tisti, ki si tega želite, dobite še vse obstoječe promocijske filmčke iz tistega obdobja; tu je namreč tudi gradivo, ki bi sprva moralo na album, govorimo o mali plošči s pesmima Strawberry Fields Forever in Penny Lane.
Pepper po kakovosti posameznih pesmi ni najboljši studijski album Beatlov, zagotovo pa je najpomembnejši. Koncept, kot je bil na koncu zamišljen, se je raztresel že tam nekje pri tretji pesmi, a posamezne pesmi z albuma, denimo Lucy In The Sky With Diamonds, She’s Leaving Home in zlasti A Day In The Life sodijo med njihova najboljša dela. McCartneyjeva nagnjenost k časom vodvila je začela cveteti že na Revolverju (1966) z Yellow Submarine in se dokončno razbohotila na »belem albumu« (1968), When I’m Sixty Four pa je po avtorski kronologiji zgodnje, po diskografski pa srednje poglavje v tej smeri. Naslovna pesem zagotovo kaže na trše rokerske nastavke, ki so jim bili Beatli privrženi že od leta 1965 (Day Tripper, Ticket To Ride), Jimi Hendrix pa je nato v svoji različici pristavil še bluesovski dodatek, prav tako Joe Cocker bluesovskega in gospelovskega k poskočnici With A Little Help From My Friends, ki je bila obligatorna »Ringova« pesem na plošči in dandanes ob mogočni Cockerjevi izvedbi zveni nekoliko naivno. O pesmih, kot so Fixing A Hole, Getting Better, Good Morning Good Morning in Lovely Rita lahko rečemo zgolj to, da so produkcijsko domiselne (drugi na seznamu pomore zlasti Lennonov cinizem), sicer pa gre za avtorsko precej pogrešljiva dela. Morda bi bilo bolje, če bi Lennon in McCartney kak prostor viška odmerila Harrisonu, ki s svojo Within You Without You ustvari veličasten poklon indijski glasbi in svojemu učitelju Shankarju (čeravno besedilno zgolj povzema že drugje izrečene modrosti), bi pa njegova Only A Northern Song, ki jo imajo še danes za mašilno pesem, pa to ne drži povsem, in so jo takrat izločili (objavili so jo šele leta 1969 na albumu Yellow Submarine), precej propomogla k boljši notranji koherenci plošče. Sam Lennon je bil takisto malce preveč neprizanesljiv do svoje Being For The Benefit Of Mr. Kite; zagotovo sodi v zgornjo trojico najboljših, njegovo »poročilo s cirkuškega plakata« pa dandanes zazveni kot nekakšno intertekstualno glasbeno delo, precej zanimivo in zlasti drugačno, bolj »literarno« zveneče. Ideja sama, likovna zasnova in produkcija albuma ostajajo nepogrešljivi mejniki v glasbeni zgodovini 20. stoletja. Pepper je zagotovo bila plošča, ki je čez noč spremenila pravila igre, poosebljala barvita šestdeseta in s tega stališča lahko po svoje oprostimo tudi nekatere manj pomembne pesmi, ki smo jih omenjali zgoraj, saj take, kot so, orisujejo tedanji »swinging London« z vso svobodo, bleščavo, modo in zmedenostjo. Vse to žal ni dolgo trajalo, pisana šestdeseta so v sivino preskočila že naslednje leto. Kar seveda ne velja za glasbo, ki se je od psihedelije po letu 1968 sprva vrnila h koreninam bluesa, folka in countryja, nakar se je v sedemdesetih razpočila v vse možne smeri, od art rocka do disca in punka.
Če boste kupili razkošno izdajo plošče, ki najbolj prešerno obeležuje petdesetletnico izida, boste obubožali, a pomislite na to, da leta 1967 to ni nikogar posebej skrbelo. Se jo pa vsekakor splača imeti, čeprav bi za to ceno poleg remastra izvirnika, treh plošč »outtakeov«, knjige, video in likovnih prilog lahko morda vključili tudi vinilko. Ki je sicer izšla tudi leta 2009 kot del mono in stereo zbirke diskografije Beatlov. Leto 1967 se je za Beatle končalo s projektom Magical Mystery Tour, ki vsaj tisti hip ni izpolnil pričakovanj, a čez leta se je pokazalo, da ne gre za nič manj vplivno delo, ki je s svojim humorjem (absurda) zaznamovalo tudi angleško televizijsko zgodovino.
