Chuck Berry – Chuck (Decca, 2017)

Iz Berryjevega tabora so že lani, ob njegovi devetdesetletnici, pripolzele novice o novem albumu, s katerim naj bi mojster dokončno zaključil svojo profesionalno pot in se upokojil. Album, posvečen njegovi soprogi Themetti (»za 68 skupnih let«), naj bi izšel »enkrat v letu 2017«. Chuck je zadnja leta bil bolj šibkega zdravja, a je še vedno vsak mesec nastopil v rodnem St. Louisu. Ni še tako dolgo, kar je nastopal tudi drugod, a njegovo igranje kitare je počasi izgubljalo ton in moč. Ne glede na to so njegovi koncerti bili ves čas obiskani, njegov vpliv in ugled pa se nista nič zmanjšala. Bržčas vsak rockerski kitarist, ki dá kaj nase, neposredno ali posredno dolguje Chucku Berryju; brez njegove prisotnosti v drugi polovici petdesetih, ko se je rodil rokenrol, bi električna kitara po zaslugi Scottyja Moorea in Carla Perkinsa kljub temu vsaj na začetku morda res bila osrednje solistično glasbilo rocka, vprašanje pa je, ali bi to tudi ostala. Vprašanje je tudi, kako bi bilo s poezijo v rocku sredi šestdesetih in kam bi brez Chuckovega zgleda zaneslo Dylanovo kariero. O t. i. »britanski invaziji« v šestdesetih, ki je položila temelje sodobni rockovski glasbi pa raje sploh ne razpravljamo – nosila je odločilen Berryjev pečat. Izročilo treh kitarskih herojev – Berryja, Moorea in Perkinsa – je zato še kako pomembno, v okviru petdesetih pa jim moramo prišteti še Buddyja Hollyja in Eddieja Cochrana, vendar sta oba priznavala Chucka Berryja kot enega ključnih kitaristov in kot močan, neizbežen zgled za njuno igranje.

 

Osrednji Berryjev kitarski rif, sicer sprva last Carla Hogana, kitarista iz zasedbe Louisa Jordana, kar je Berry tudi priznal, a je rif oplemenitil in razvil, je močno prisoten tudi na novem albumu, ki so ga v Berryjevem taboru končno napovedali za junij 2017 ob njegovi smrti marca letos. Deset novih pesmi je bilo posnetih v zadnjih dveh desetletjih in pol, v zasedbi pa sta med drugimi sodelovala tudi Berryjev sin in hči, sicer tudi sama ugledna pevka in orgličarka. Na album smo dolgo čakali – zadnji studijski album Let It Rock z novo avtorsko glasbo je Chuck izdal leta 1979, od takrat pa v javnost ni dal nič kaj novih avtorskih pesmi, pa tudi želje po izdajanju novih avtorskih studijskih plošč ni imel; kar je izšlo, je bilo bodisi koncertno bodisi kompilacijsko. Novi album v tem pogledu resnično zašpili Berryjevo avtorsko delovanje, tako tematsko kot tudi sicer. Narejen je minimalistično, a lično – na naslovnici je Berryjeva fotografija v akciji, priložena pa je obsežna knjižica z besedili, fotografijami in esejem izpod peresa Douglasa Brinkleyja, univerzitetnega profesorja, zgodovinarja in publicista, ki je imel insajderski vpogled v nastajanje novih pesmi. Med »klasične« nove Berryjeve pesmi lahko brez dvoma štejemo Wonderful Woman, Big Boys, in Lady B. Goode (o tej zadnji so pisali kot o nadaljevanju proslule Johnny B. Goode, a nadaljevanje je bila že Bye Bye Johnny iz leta 1960, Lady je zgolj druga plat zgodbe in nekakšno dopolnilo), Jamaica Moon je okrušek nekdanje Havana Moon in pomeni še enega Berryjevih izletov v karibske vode (spomnimo se tudi na Lajuando), ob katerem pomislimo, kaj bi počel Belafonte, če bi imel v rokah Gibsona; tu je tudi priredba jazzovskega standarda You Go To My Head, a dve najpomembnejši novi avtorski pesmi, ki ostajata v mislih še dolgo zatem, ko se album izteče, sta bržčas Darlin’ in Eyes Of Man – v prvi se Berry skoz monolog hčerki spopada z lastno minljivostjo, v drugi pa se pokaže kot modrec, razpravljajoč o najpomembnejših stvareh v življenju, ki niso slava ali denar. In tu je tudi The Dutchman, zabavna samoironična pripovedna pesem; Chuck vse do konca ni izgubil žilice in zdi se, da je med snemanjem pričujočih pesmi tudi precej užival. Zanimivo je slišati tudi bluesovsko balado She Still Loves You; medtem ko so zgoraj naštete »klasične« nove pesmi pravzaprav vse »že slišane«, dobri in duhoviti novi derivati, a kljub temu derivati že obdelane zgodbe, je zanimivo, da je Berry v svoji karieri posnel manj klasičnih bluesovskih pesmi, kot bi si mislili, in pričujoča je dobrodošel dodatek v ta predal.

 

V predalu je, sodeč po dokumentarnem gradivu v knjižici, ostalo še nekaj posnetkov; morda bi Berry pesem Tonyja Joeja Whitea ¾ Time (drugo od dveh pesmi na plošči, ki ju ni napisal sam) in Jamaica Moon lahko pustil v predalu in bi za album pripravil katero od drugih preostalih (kaže, da je posnel vsega skupaj 14 pesmi, čeprav na spisku ni ¾ Time), a album je kljub temu dobra »zadnja beseda« velikana, o katerem je Bob Dylan dejal: »Dokler je Chuck živ, je na svetu vse, kot mora biti!«, John Lennon pa: »Če bi rokenrolu morali dati drugo ime, bi ga lahko poimenovali kar Chuck Berry!« A Chuck se je zavedal, da bo nekoč kljub vsemu moral oditi: »Dragica,« poje hčerki v pesmi Darlin’, »tvoj oče je vsako leto starejši, vsako leto je več sivine v laseh, zato položi glavo na mojo ramo, saj čas hitro beži!«

Share