KONCERT: The Doors Alive, Cvetličarna, 30. 10. 2010

Preden razpredem, kako je bilo, se moram izpovedati, zakaj sem sploh šla. To vprašanje je še danes na mestu, pravilen odgovor pa je: zato, da mi kaj podobnega nikoli več ne pade na misel! V trenutku, ko sem si priznala, da me mika, sem se še sama sebi malce čudila. Imitatorji me v osnovi ne zanimajo. Vabljivo se mi je verjetno zdelo predvsem zato, ker je imitacija skrita srž sodobnega časa. Nekako sem se prepričala, da če že komu od glasbnenih imitatorjev dam možnost, bodo to imitatorji The Doors. Ko poteka večna debata o primatu med Beatlesi in Rolling Stonesi, je moj izbor namreč vedno The Doors. Kljub velecenjenosti ostalih dveh, mi pač najbolje sedejo. No, predpriprave na obisk dogodka so vsebovale preverbo o smiselnosti početja pri tistih, ki se tovrstnih dogodkov udeležujejo. Navedbe o tem, kako profesionalno znajo imitatorji pristopiti k stvari, so bile navdihujoče. Izvedela sem, da so pri nas videni Beatlesi original naštudirali v nulo – vse od glasbenega poustvarjanja, zunanje pojave, vključujoč vedenjsko posnemanje, in to v treh ustvarjalnih fazah! Pričakovala sem torej kvalitetno in zabavno maškarado, podkrepljeno s pravo dozo meni všečne muzike, odigrane v živo. Predpriprave pa nikakor niso smele vsebovati ogleda posnetkov prek spleta, ker bi me to od eksperimenta, na katerega sem vendarle šla s krepko dozo skepse, lahko kvečjemu odvrnilo.

No, in ker pravim, da je v življenju skoraj vse enkrat treba poskusiti, je obisk Cvetličarne res padel. Z današnje pozicije vem, da me nič ne bi moglo pripraviti na polomijo, ki sem ji bila tam priča. Prvo veliko razočaranje: imitator Jima Morrisona ni bil niti malo zadet. Imel je lase do ramen, približno pravo frizuro, kavbojke, odpeto belo srajco in prebogat »ljubavni tepih«. To je pa tudi vse. Glasu ni snel niti za pol Morrisonovega, čeprav se je vse vrtelo okrog njega, saj so bili ostali trije modeli na odru še toliko slabši! Niti izgledali niso kot originali, da bi od njih  pričakovala, da vsaj kvalitetno poskrbijo za glasbeno podlago, pa bi bilo že preveč. Moteči del prisotne publike je na veliko tolkel po pivu, se neotesano prerival v razprodani dvorani, se drl, namesto da bi, če že mora, pevsko ujel kakšen ton, mero pa mi je zapolnil orjak, ki je pojedel nekaj takega, da se je pretvoril v plinarno. Očitno se je zbrala publika, ki je zastala v času, ki bodisi ne hodi na koncerte ali pa se na njih res ne zna obnašati. Čeprav torej vzdušje sploh ni bilo na nivoju, so bili od vsega dejansko najhujši komadi. The Doors lahko delujejo kot en tak zabaven la-la-la bend, ampak njihovo bistvo se skriva v detajlih, v zvočnih odfukih, ko se jim sredi komada kar malo utrga in zaeksperimentirajo in zaškripajo in to tako fino, da mi je vedno sedlo bolj kot karkoli drugega iz 60-ih. Tile imitatorji iz Velike Britanije so tempo in ritem še nekako zadeli (ta pri Doorsih pač nikoli ni bil pretirano kompliciran), takoj ko bi se morali začeti izleti v glasbene eksperimente in odfuke, pa se jim je tako na kitari kot na orgljah zgodil en velik navaden »špljak«, totalni polom. Nekaj časa sem zdržala, ampak po eni uri pa res ni več šlo, trpljenje je bilo prehudo in eksperiment se je na hitro klavrno končal. Čez nekaj časa bom nanj pozabila, vendar pa bi si v tem hipu resnično zaželela, da bi nekje na tem svetu obstajala strokovna komisija, ki bi odločala o tem, kdo sme in kdo ne sme imitirati preminule glasbene legende. The Doors Alive certifikata po mojem ne bi pridobili.

Share