Vesna Pisarović – Naša velika pjesmarica (PDV – Pozitivan ritam, 2017)

Nekoč je bila Jugoslavija – velik in raznolik glasbeni trg, odprt za »zahodne« in sodobne tokove, na katerem je bilo najti vse: od šlagerjev in popevk, do rocka, hard rocka, punka, countryja, jazza, new wava, alternative vseh vrst. Imeli smo festivale, TV-oddaje, radijske oddaje, plošče, kasete in, čisto na koncu, tudi cedeje. Potem Jugoslavije ni bilo več, glasba pa je ostala. Tile stavki seveda niso nikakršen nostalgični izlet v »lepšo preteklost«, pač pa čisto ugotavljanje dejstev, tudi zato, ker sem sam rojen še v pionirskih časih in v domu, kjer smo vestno spremljali (popularno)glasbeno dogajanje na takratnem domačem prostoru.

Američani so narod, ki imajo tradicijo popularne glasbe močno zakoreninjeno v nacionalnem DNK-ju. Skoraj vsak teden izide kaj, kar je povezano s t. i. »veliko ameriško pesmarico«, pesmimi Gershwina, Porterja, Berlina idr. Pevci in pevke, ki so morda že v komercialnem zatonu, se nemalokdaj spet povzpnejo, ko se lotijo teh pesmi. In ko tuhtamo o ameriški pesmarici, je treba priznati, da tudi jugoslovanska ni od muh in da je v desetletjih od začetka opatijskega festivala, s katerim se je dokončno resno in z velikimi črkami začrtala povojna jugoslovanska zabavnoglasbena zgodba, nastalo ogromno šlagerjev, popevk in šansonov, ki niso nič manj pestri in raznoliki od tistih čez lužo.

Nova plošča Vesne Pisarović, ki je nase komercialno bržčas najbolj odmevno opozorila ravno na festivalih, točneje, na hrvaškem Evrosongu, zdaj pa kot pevka jazza živi in ustvarja v Berlinu, je z zanimivo zasedbo posegla po »jugoslovanski pesmarici« tudi iz predopatijskih časov. Lotila se je obeh polov – tako tistega avtorskega, ki se je med drugim udejanjal na najrazličnejših festivalih, kot prepesnjujočega, ki je izhajal na številnih malih ploščah in EP-jih. Na pričujoči plošči, ki nosi preprost naslov Naša velika pjesmarica, sta dva primera slednjega, oba iz italijanskih logov, čeravno smo pri nas prepesnjevali tudi nemške, ruske, angleške, ameriške in druge uspešnice. A izročilo italijanske kancone nam je blizu, imeli pa smo tudi precej prepesnjevalcev, med njimi Arsena Dedića še s psevdonimom Ivan Krimov, pa Ivica Krajač, pri nas Milan Lindič, Gregor Strniša idr. Vesna Pisarović med trinajst pesmi »vloži« tudi sevdalinko Moj dilbere, s čimer pove, da tudi ljudske pesmi sodijo v pričujočo pesmarico in da ne gre zgolj za popevke, ki smo jih poslušali na popularnih festivalih, čeravno so tudi te sčasoma prešle med popevke. In katere so? Ne umanjka prva evrovizijska Ne pali svetla u sumrak (skladal Privšek, pela Lola Novaković), pa dve Arsenovi avtorski – Sve što znaš o meni in Daleko, daleko, tu je Svemu dođe kraj Alfija Kabilja (izvajala jo je Beti Jurković), Zafira Hadžimanova Ti si obala ta, še malce Splita v avtorstvu Đorđa Novkovića in Maje Perfiljeve Tiha tugo moja (Dalibor Brun), dve italijanski Nogometna utakmica (La partita di pallone) in Idem i ja … Ne, ti ne (Vengo anch’io. No, tu no) (izvajata Beti Jurković in kvartet 4M, sicer pa Rita Pavone in Enzo Jannacci), kot uvod pa Bijela lađa plovi morem (avtor Mario Kinel), ki se je spomnimo v izvedbi jugoslovanskega »Lanze« Zvonimira Krkljuša. Glasba je ves čas prijetno lounge-jazzovska s šestčlansko spremljevalno zasedbo, ki se potrudi, da je sodobni jazzovsko obarvani vokal Vesne PIsarović ves čas v ospredju; to so bile namreč še pop pesmi s sporočili. Pri vsaki skladbi so tudi na iTunes navedeni inštrumentalni solisti, med njimi kontrabasist Greg Cohen in bobnar Tony Buck (ta dvojec daje pesmim najznačilnejši inštrumentalni pečat), ki učinkovito podlagata uvodno Bijelu lađu, medtem ko se v denimo Arsenovi Sve što znaš o meni odlikujeta tudi sakdodonist Francesco Bigoni in pianist Chris Abrahams.

Plošča bo zanimiva za vse, ki še niso pozabili t. i. »zlatih let« jugoslovanske popevke, pa tudi za nove generacije, ki bodo, upajmo, segle po zgodovini – ne iz nostalgije, ampak iz radovednosti in tudi zaradi konteksta, ki ga za sodobnost prinaša poznavanje kulturne preteklosti, kar pomeni, da posledično tudi politika nima tako lahkega dela z lahkovernimi volilci. Osebno me zanima, ali se bo zgodba pesmarice še razširila (morda v podoben tozadevno raziskovalni opus, kot ga imajo v tujini Ella Fitzgerald, Tony Bennett idr.), in kakšni bodo dolgoročni odmevi (za zdaj je plošča tudi pri nas naletela na dober sprejem). Zasedba je vešča in izbor dovolj adekvaten, da lahko govorimo o še enem zanimivem poglavju, povezanem z našo skupno preteklostjo in zlasti z glasbenim izročilom, ki ima tudi dandanes še težo (ali morda celo zlasti dandanes glede na instantne produkte na lestvicah).

Plošča je z angleškim naslovom izšla oktobra 2016 v Nemčiji (iTunes).

Share