Ko je genocidni pokol politične elite akazu nad milijonom Tutsijev in zmernih Hutujcev leta 1994 z grozljivimi apokaliptičnimi podobami zarezal v globalno medijsko krajino in za vedno spremenil etnično, kulturno in družbeno podobo Ruande, nihče ni poročal, da je bila genocidna politika izvršena tudi nad ljudstvom Abatwa (tudi Batwa ali Twa), ki jih bolje poznamo pod generičnim kolonialnim imenom Pigmejci. In čeprav lahko danes rečemo, da je Ruanda zazdravljena država z zavidljivo gospodarsko rastjo in vzponom turizma, so Abatwa, prvotni prebivalci Ruande (njihovi lovsko-nabiralniški predniki so Ruando naselili pred nekaj deset tisoč leti, medtem ko so se poljedelski Hutujci in živinorejski Tutsiji na to območje naselili pred nekaj sto leti) ostali pozabljeno, marginalizirano, utišano, ogroženo ljudstvo.
“Kot da se tam genocid ne bi nikoli končal”, je opazil producent Ian Brennan, ki je kot Glitterbeatov kurator serije Hidden Musics (Skrite muzike) potoval po nekakšnih vladno reguliranih rezervatih, kjer so nastanjeni (pravi, da ga spominjajo na nekdanjo bedo severnoameriških), ter snemal njihove uglasbene zgodbe vojne, bolezni, klimatskih in okoljskih težav, nasilja, depresije, a tudi upanja.
A njihova muzika ni v skladu z zahodnjaškimi percepcijami bukoličnega, džungelskega polifoničnega jodlanja Baka pigmejcev sosednjega Konga. Zvoke Abatwa odlikuje sijajen pejsaž urbanizirane, sodobne afriške godbe in inventiven instrumentarij (od tradicionalnih instrumentov kot so enostrunski lok umuduli, mbire, cimbale iciembe do prepariranih in recikliranih verzij teh ter akumulatorskih/baterijskih luperjev), v katerem se kljub na videz preprostim glasbenim formam prepletajo kompleksnejše sonične strukture, v katerih med drugim spoznavamo, da je rap tudi med Abatwa priljubljen način artikulacije družbene problematike.
Kar pa sicer prepotrebnemu in čudovitemu serialu Skritih muzik (tudi pričujočemu ploščku) manjka, je kontekst, v katerem bi se poslušalci lahko seznanili ne le s pričevanjem avtorja kompilacije, ampak tudi z dejanskimi vsebinami zgodb, ki jih pojejo in godejo naturščiki, z njihovo osebno naracijo, ki bi plemenitila njihove presunljive glasove. Tedaj se morda ne bi bilo več potrebno spraševati, zakaj so nehali rasti.
