Cankarjev dom, Ljubljana, 10. julij 2017
Tudi letošnja izdaja Festivala Ljubljana (FL) je postregla s kar nekaj zvezdniškimi imeni (predvsem) klasične glasbe. Februarski “predfestivalski” koncert s Pinchasom Zukermanom, koncert ob 80. obletnici rojstva Jožeta Privška, pa otvoritvena Orffova Carmina Burana, Martha Argerich, znameniti igralec John Malkovich in za konec seveda Valerij Gergijev s “svojim” orkestrom iz Sankt Peterburga je le nekaj najbolj zvenečih imen 65. festivalske sezone.
foto: Adriano Heitmann
Še precej na začetku festivalskega koncertnega dvomesečja (uradno 27. 6.–31. 8.) smo prisluhnili koncertu Marthe Argerich. Znamenita argentinska pianistka je Gallusovo dvorano Cankarjevega doma po pričakovanjih napolnila do popolne razprodanosti, a zgolj uradno, saj še na tako razprodanih koncertih iz tega ali onega razloga vedno vidimo vsaj nekaj praznih sedežev – celo na novoletnem koncertu Dunajskih filharmonikov, ki se ga navaden smrtnik takorekoč sploh ne more udeležiti, pa če si tega še tako želi.
Ob začetku koncerta je prijazni in uglajeni dirigent Gábor Tákacs-Nagy na kratko nagovoril občinstvo in Mozart, ki je sledil (Divertimento v D-duru, K. 136), je bil nadvse galanten in mehko igran, prvi stavek pa je tekel v zelo svežem allegru. Gostujoči Komorni orkester Franza Liszta, “ponosen promotor madžarske dežele in kulture”, je izjemno uigran in v plemenitem smislu discipliniran ansambel, ki premore odlične glasbenike in navdušuje z bogastvom fraziranja, Tákacs-Nagy pa je premišljen vodja; energičen in brez odvečne patetike. Poslušalstvo je že uvodno skladbo sprejelo z velikim navdušenjem.
Ko je po dolgem aplavdiranju napočil čas za Šostakovičev štiristavčni Koncert za klavir, trobento in godalni orkester v c-molu št. 1, op. 35, je na oder ob navdušenih ovacijah vendarle prišla Martha Argerich. Slavna glasbenica, za katero bi vzlic imena in priimka, ki zvenita nekako “naše” (Marta Argerič?), kdo morda še pomislil, da je naše ali vsaj slovanske gore list, vendarle prihaja iz Argentine in ima po materini strani dejansko tudi nekaj slovanskih korenin, saj sta bila njena stara starša po materini strani židovska priseljenca iz tedanjega Ruskega cesarstva, čeprav priimek Argerich dejansko prihaja iz Katalonije.
Moj prvi vtis je bil, kako ritmično in dinamično neizprosno (še) vedno igra Argericheva, za katero je glasbeni kritik britanskega časnika The Guardian po koncertu v Londonu leta 2016 zapisal, da “se zdi, da novica, da pianistka šteje 76 let, še ni dosegla njenih prstov”. V vseh štirih stavkih koncerta ni bilo niti enega samega takta, ki bi ga skrajno suverena solistka prepustila naključju. Njeno izvajanje je s tehničnega vidika ob skoraj 70-letni solistični karieri že tako izbrušeno in na trenutke ležerno perfektno, da se glasbenica predaja izključno še tistim bolj “glasbenim” komponentam skladb, ki jih izvaja – in prav v tem se skriva njena izjemna in nesporna veličina.
Čeprav je vloga trobente v pričujočem koncertu bolj bagatelne, skorajda simbolične narave, je povsem korektno in mehko izvajanje Lászlá Tótha ostalo v prijetnem spominu. Med citati iz različnih drugih skladb se v počasnem stavku koncerta (Lento) pojavi tudi kratek utrinek iz Hačaturjanovega Adagia iz Suite št. 3 iz baleta Gajane, ki ga je v svoji filmski glasbi trikrat citiral tudi James Horner in sugerira oddaljeno, skrivnostno osamljenost. Takorekoč skozi celotno Šostakovičevo skladbo pa je imela Argericheva obilo težav z višino klavirskega stola, ki jo je neprestano popravljala in prilagajala, zdaj malo višje, zdaj malo nižje. Po zajključku skladbe so sledile dolge, delno stoječe ovacije in v zahvalo ponovitev celotnega zadnjega stavka, kar pa je pripeljalo do v celoti stoječih ovacij.
Po predahu je sledil še en dirigentov nagovor občinstva, med katerim je Tákacs-Nagy povedal anekdoto s potovanja v Ljubljano, med katerim mu je Argericheva zaupala, da bi od vseh njej ljubih skladateljev na večerjo najraje odšla s Franzem Lisztom; sledila je namreč njegova skladba Angelus iz tretje suite Leta romanja, S. 163, za katero je dirigent najprej poudaril še, da je zares redko izvajana v živo, zato je bila izvedba še toliko bolj razveseljujoča, orkester pa je globoko občuteno izvedel skladbo njim domačega – madžarskega skladatelja.
Za konec je sledila še Saint-Saënsova priljubljena suita Živalski karneval, morda kar nekoliko presenetljiva programska izbira. 14-stavčna suita je seveda najbolj znana predvsem po znamenitem Labodu za solo violončelo, marsikdo pa z ušesi zastriže vsaj še ob stavkih Akvarij in Fosili. Tokrat se je izvajalski zasedbi (poleg orkestra in Argericheve še pianistka Akane Sakai) pridružila še recitatorka Annie Dutoit, hčerka Argericheve iz zakona s prav tako znamenitim švicarskim dirigentom Charlesom Dutoitom (v Ljubljani smo ga nazadnje slišali novembra 2015 z Dunajskimi simfoniki) in poskrbela za še zanimivejše izkustvo že tako slikovite glasbe, saj je glede na glasbene značaje in vsebino posameznih stavkov prispevala tudi igralske vložke, besedila pa je brala v izvirni francoščini (v koncertnem listu je bil natisnjen tudi prevod). Med popolno zatemnitvijo dvorane (Želve) je celo “zadremala” in s humornim vložkom izzvala spontan aplavz, med Akvarijem je pihala milne mehurčke, med Kukavico pa se je klarinetist, ki je omenjeno ptico oponašal, sprehodil po odru (Saint-Saëns je v partituri sicer predpisal, da bi se moralo “kukanje” klarinetista oglašati izza odra). Med Pianisti je Dutoitova s šaljivim namigom na mamo – kaj takega si kot njena hči pač sme privoščiti – izzvala še drug spontan aplavz (pomenljivo besedilo: Kakšna smešna žival! / Rekli bi – umetniška! / Ampak v recitalih / ji rečemo pianist. / Ta sesalec koncertojed, / prstar, / najpogosteje živi / na vrhu estrade. […]) Izvedba je tako dobila tudi elemente performansa, kar je bila po eni strani prijetna deviacija od ustaljenih koncertnih izvedb, po drugi pa je glasbenikom vendarle ukradla zmeren del pozornosti poslušalcev; morebitne odsotnosti Dutoitove tako ne bi pretirano pogrešali. Pod črto je vendarle treba pohvaliti brezhibno izvedbo, zelo lepa solistična prispevka violončela (Labod) in ksilofona (Fosili) ter odlično “drugo pianistko”. Po velikem navdušenju avditorija smo za dodatek slišali še ponovljena stavka Finale in Akvarij.
Upam si trditi, da Argericheva z magnetizmom svojega izvajanja ne glede na orkester in dirigenta, ki jo spremljata, pozornost občinstva s prvim zaigranim taktom nemudoma preusmeri nase in “poskrbi”, da tam tudi ostane; temu fenomenu smo bili priča tudi na ljubljanskem koncertu. Čeprav je bil kdo ob programski odsotnosti velikih klavirskih koncertantnih klasik morda nekoliko razočaran, pa je bil tokratni koncertni večer z Martho Argerich čudovit primer razveseljive eksote, kako izjemno lahko tudi navidezno lahkotnejša klavirska dela zvenijo v viziji in izvedbi pravega virtuoza.
* * *
Slovenska filharmonija, Ljubljana, 11. julij 2017
Le dan po koncertu Marthe Argerich je v Slovenski filharmoniji ob orkestru filharmonične hiše, ki mu je konec aprila naposled vendarle uspela razvpita, medijsko notorična, dolgotrajna in mučna “razveza” z Urošem Lajovicem – z direktorjem Damjanovičem, ki ga (tudi) na tokratnem koncertu ni bilo, imajo manj sreče –, nastopil kitajski violončelist Jiapeng Nie. Žal pa je treba pred glasbeno vsebino omeniti zmedo z vstopnicami, saj je FL za npr. moj sedež uspelo prodati kar tri (sic – 3!) vstopnice: eno novinarsko akreditacijo, eno gratis vabilo in eno redno vstopnico nekemu tujemu turistu, ki me je v zadnjih sekundah pred začetkom koncerta jezen in naveličan večkratnega presedanja in zmedenosti nič krivih hostes agresivno odrinil in mi zabrusil, naj se znajdem po svoje; enega zadnjih prostih sedežev sem tako na srečo še lahko zasedel povsem v ospredju dvorane in tik pred direktorjem FL Darkom Brlekom, ki pa je v intervjuju za Vsakdanje navade uspešnih ljudi, rubriko Delove tedenske priloge Svet kapitala nedavno izjavil, da “kritik ne prebira več, saj nimamo pravih kritikov. Pri nas so priučeni kritiki, ki jih namesto strokovnosti vse bolj vodijo osebne frustracije.” Spoštovani gospod Brlek, zmeda z vstopnicami, ki si jo celo večkrat radi privoščite v FL, me osebno vsekakor vedno bolj frustrira, vaših razočarljivih navedb glede kritikov pa ne bi komentiral; več kot očitno je, da niste še nikoli prebrali nobene moje kritike.
Dirigent Zhang Guoyong je v zanimivi, morda nekoliko nenavadni potezi za koncert izbral izključno Šostakovičevo glasbo in večer je tako začela Introdukcija iz baletne suite Zlata doba, op. 22a. Gre za kratko uverturo s pestrostjo glasbenega izraza, katerega poustvarjenje pa orkestrsko gledano ob sicer dovolj čvrstem in ritmičnem glasbenem izrazu ni bilo na optimalni ravni.
En od temeljnih kamnov solističnega repertoarja za violončelo je nesporno tudi Šostakovičev Koncert za violončelo in orkester št. 1 v Es-duru, op. 107, s katerim se je predstavil Nie. Spremljava je bila suverena, a pogosto preglasna, res pa je, da tudi filharmonična Kozinova dvorana pod težjimi dinamičnimi obremenitvami hitro začne klecati. Solist je igral zelo fluidno in samozavestno kljub tehnično zelo zahtevnemu partu, ki pa skladbo (skladatelj jo je posvetil prijatelju in virtuozu Mstislavu Rostropoviču), kot se to v takšnih primerih pogosto zgodi, poslušalcu naredi še bolj poslušljivo in zanimivo. Globino solističnega uvida in tona bi se dalo v drugem stavku še bolje raziskati, je pa lepo uspel zlovešče-skrivnostni zaključek stavka. Po uspešni kadenci je sledil še soliden zadnji stavek, za dobro predstavo pa je treba pohvaliti tudi solohornista orkestra, Jožeta Rošerja.
Šostakovičeva brez dvoma najbolj znana in najpogosteje izvajana simfonija je seveda štiristavčna Simfonija št. 5 v d-molu, op. 47. Skladba je ob krstni izvedbi požela silno navdušenje občinstva in več kot polurne ovacije. Za kvazi veseli, navdušeni in optimistični zadnji stavek skladbe je skladatelj zapisal: “Veselje je prisiljeno in ustvarjeno pod grožnjo, kot v Borisu Godunovu [opera Modesta Musorgskega]. Predstavljajte si, da vas nekdo tepe s palico in vam obenem ukazuje: ‘Veseliti se morate, veseliti!'” Prvi stavek je do spremembe tempa zvenel precej prazno, potem pa precej bolje – porogljivo in v osrednjem delu optimistično; bilo je tudi nekaj težav z intonacijo na liniji pihala – trobila. Omeniti in izpostaviti je treba Špelo Cvikl, novo timpanistko orkestra, ki je nasledila pred kratkim upokojenega dolgoletnega timpanista Darka Gorenca. Ob Barbari Kresnik je to že druga ženska članica sekcije tolkal, v kateri sta še Franci Krevh in Matevž Bajde, kar je vsekakor razveseljivo. Cviklova se je na koncertu izkazala z dobrim igranjem in odličnim smislom za integracijo v orkestrsko zvočno sliko, kar je ena najpomembnejših nalog vsakega timpanista. Britanski dirigent Norman Del Mar je v svoji znameniti knjigi Anatomija orkestra zapisal: “Vizualno se zdi, kot da bi timpanist sedel na prestolu in predsedoval orkestru. To tudi nikakor ni prazna marnja ali kakršnakoli iluzija, kajti dober timpanist resnično postavi in določa standard celotnega orkestra in navdušuje tako ostale glasbenike, kot tudi poslušalce; njegova vloga je namreč veliko bolj integriran glasbeni del celote kot kateregakoli drugega tolkalnega inštrumenta, ne glede na to, kako pomembni ali zapleteni so posebni učinki, ki jih ti inštrumenti omogočajo.”
Izvedba simfonije je v drugem in tretjem stavku nemoteno tekla naprej; soloflavtistu Mateju Grahku smo bili hvaležni za lepe sole. Dirigent Guoyong je bil precej umirjen, a tudi ekspresiven in pri vodenju orkestra dovolj odločen ter konkreten. Čeprav je vse tri Šostakovičeve skladbe dirigiral na pamet, pa mu njihove vélike, meje premikajoče izvedbe niso uspele. Finale je zazvenel v prikladno impresivnem dinamičnem ognjemetu, v katerem pa je dandanes vendarle mogoče zaslišati in začutiti skladateljevo tragikomičnost glasbenega izraza in grotesknost zgodovinskega ozadja, v katerem je simfonija nastajala (več o tem tule). Glede na festivalski program bo izjemno zanimivo spremljati in seveda primerjati izvedbo in vizijo taiste simfonije, ki jo bo na zaključnem koncertu 31. avgusta vodil znameniti Valerij Gergijev.
In še sklepna misel: medtem ko neslavno zrušeni dirigent Lajovic orkestru na svoj način še vedno “izkazuje zvestobo”, saj njihove koncerte obiskuje kot poslušalec – bil je tudi na tokratnem –, se velesamozavestnemu direktorju Damjanu Damjanoviču to očitno zdi nepotrebno zapravljanje časa, saj ga tudi tokrat ni bilo, čeprav bi mu moralo biti redno in dosledno obiskovanje koncertov orkestra filharmonične hiše, ki jo sam vodi, ne samo v veselje in ponos, ampak tudi delovna obveznost.
