Unionska dvorana, Ljubljana, 20. julij 2017
Nemara največje zvezdniško ime, ki ga je letos v Ljubljano v okviru Festivala Ljubljana (FL) pripeljal njegov direktor Darko Brlek, je bil 63-letni ameriški igralec John Malkovich. Hollywoodski zvezdnik, ki je zaigral v več kot 70 filmih, je bil v karieri dvakrat (1984 in 1993) nominiran tudi za oskarja, a kipca ni dobil, je pa prejemnik kar nekaj drugih nagrad, med drugim tudi emmyja, in ‘predmet’ fantazijske komedije Biti John Malkovich, ki jo je leta 1999 posnel Spike Jonze in v kateri brezposelni lutkar v podobi Johna Cusacka odkrije prehod v Malkovicheve misli oz. um; Malkovich v filmu seveda igra samega sebe (osebno mi je sicer v spominu iz mladih let nekoliko nenavadno ostal po svoji takorekoč cameo vlogi v filmu Živi). In če sem že v kritiki koncerta Marthe Argerich pisal o njenem nekam “znano zvenečem” priimku na -ich in delno slovanskih koreninah, velja omeniti tudi, da sta bila Malkovicheva stara starša (ki sta se verjetno pisala Malković) po očetovi strani iz hrvaškega Ozalja, od slovenske meje le kakšnih 10 kilometrov oddaljenega mesteca.
Čeprav je Malkovich izvirno seveda igralec, pa je v Ljubljano dejansko pripotoval kot sodelujoči umetnik na koncertu italijanskega komornega orkestra I Solisti Aquilani, ki ga je vodil kanadski dirigent Alvise Casellati. Malkovich je že pred leti prišel na (niti najmanj novo) idejo, da bi umetniško interpretacijo umetniškega besedila združil in prepletel z glasbeno umetnostjo v vlogi pripovedovalca ali naratorja. Na dopoldanski tiskovni konferenci pred večernim koncertom je igralec povedal: “Rad bi ustvaril vtis, da sta bila glasba in besedilo napisana skupaj, da obstajata skupaj. Zelo moraš biti pazljiv, ko se začneš ukvarjati s klasično glasbo. Glasba ima moč, ki je druge zvrsti umetnosti ne dosegajo. Dobro odigrana klasična glasba ima prvinski naboj, kakršnega ne premore niti Rembrandtovo platno ali kaka druga mojstrovina.” Seveda pa je bil njegov cilj veliko višji od golega pripovedovanja, saj naj bi projekt, ki ga izvaja skupaj s pianistko ruskega rodu Anastasijo Terenkovo, v duhu Wagnerjeve ideje Gesamtkunswerka prepletel umetnosti glasbe in njene intepretacije z igralskim performansom ter interpretacijo govorjene besede, ki pa naj bi – čeprav neuglasbena – ob orkestrsko-solistični spremljavi glasbe Alfreda Šnitkeja zvenela bolj kot nekakšen libreto. Zato je Malkovich dodal: “Zdelo se mi je, da se besedilo dobro ujema s Šnitkejevo glasbo, v kateri je ogromno paranoje, repetitivnosti, obsesije … in nekaj razkritja.”
V omenjenem projektu je Malkovich tako izbral in uporabil poglavje Poročilo o slepcih (Report on the Blind, izvirno Informe sobre ciegos) iz romana Grobovi in junaki argentinskega pisatelja, pa tudi slikarja in fizika Ernesta Sabata. Delo, ki je izšlo leta 1961, pripoveduje o mladem Martínu Castillu, ki se zaljubi v dekle, katere oče Fernando Vidal – tako koncertni list – s “paranočno idejo, da svetu vladajo slepci, predstavlja realistično alegorijo brezčasne tragedije”. Kako bi na idejo projekta in njegovo izvedbo odreagirala Šnitke in Sabato, bo seveda ostalo večno neodgovorjeno vprašanje, a pred Malkovichem, ki je na oder stopil šele v drugi polovici večera, si oglejmo še začetni skladbi koncerta.
Žal moram tudi tokrat zapisati, da sem bil že na tretjem zaporednem koncertu letošnjega FL priča zmedi s sedeži; ali so imeli ljudje (kot že na februarskem koncertu) zaradi nejasnega in slabo vidnega oštevilčenja sedežev težave z njihovim iskanjem ali pa smo spet videli primere več prodanih vstopnic za isti sedež (tudi sam sem bil ponovno povprašan, če lahko hostesi na vpogled predložim svojo novinarsko akreditacijo); težava zdaj že res postaja odsev pravega diletantstva, ki nikakor ne pritiče tako ugledni kulturni instituciji in festivalu, s katerim se le-ta predstavlja in diči doma in na tujem.
Uvodoma smo prisluhnili Bachovemu baročnemu Koncertu za violino, godala in continuo št. 1 v a-molu, BWV 1041, s katerim se je kot solistka predstavila naša violinistka Lana Trotovšek. Spremljava orkestra je bila večino časa premalo “bachovsko” galantna in precizna (podobne težave se pogosto pojavljajo pri izvedbah Mozartovih skladb), res pa je tudi, da so akustični pogoji v precej suhi Unionski dvorani za klasično glasbo vse prej kot optimalni. V počasnem stavku sta se solistka in orkester razšla tudi intonančno, sicer pa se člani ansambla glasbi ne predajajo (ali pa se ji vsaj na ljubljanskem koncertu niso) dovolj intenzivno in Casellatijevo precej umirjeno vodenje gotovo ni pomagalo k izboljšanju vtisa. Trotovškova je k partu pristopila precej rutinirano s pretežno neizostrenim in nefokusiranim tonom. Prepričan sem, da zmore več in bolje in da to ni bila ena njenih najboljših predstav. Tudi aplavza sicer polne dvorane je bilo precej hitro konec.
Prav zanimivo je, koliko Šostakovičeve glasbe poslušamo na letošnjem FL; človek bi pomislil, da gre morda za obletnico skladateljevega rojstva ali smrti, kar pa ne drži (1906–1975). Za izvedbo Komorne simfonije, op. 110a se je zasedba povečala. Skladba v petih stavkih je izvirno nastala kot Godalni kvartet št. 8 v pičlih treh dneh leta 1960, izvirniku zvesto orkestracijo pa je pripravil dirigent Rudolf Baršaj. Skladba je bila neposreden odgovor na dva življenjska dogodka, ki sta skladatelja močno potrla: doživel je prvi hud napad mišične bolezni, po katerem ga je zdravje začelo vse bolj zapuščati, poleg tega pa se je z odporom pridružil komunistični partiji. V partituro je zapisal, da je skladba “posvečena žrtvam fašizma in vojne”, čeprav je Šostakovičeva hči Galina pozneje trdila, da je skladbo posvetil samemu sebi in da ga je v zapisano posvetilo prisilila ruska oblast. Skladbo začne znani glasbeni podpis ‘DSCH’, ki z notami D-Es-C-H podpiše prve štiri črke skladateljevega podpisa v nemški transkripciji (Dmitri SCHostakowitsch).
Glasba Komorne simfonije je bila po slišanem sodeč bližja tako dirigentu, kot orkestrašem, zato je bila tudi izvedba uspešnejša od prej slišanega Bacha. Gorečnost drugega stavka, ki ga je pri komponiranju filmske glasbe za Hitchcockov Psiho morda imel nekje v podzavesti Bernard Herrmann, bi bila lahko še bolj neprizanesljiva, skupna igra ansambla pa je bila z izjemo nekaj nepazljivosti, ki so zvenele površno, solidna. Dirigentova vizija sicer ni bila v celoti prepričljiva, saj mu vseh skritih nians Šostakovičeve skladateljske temačnosti ni uspelo osvetliti. To je bilo pričakovano najbolj očitno ravno v počasnih stavkih, ki pa so trije, vsi nosijo oznako Largo (široko, zelo počasi) in tako gradijo pretežni del celotne skladbe. Še koncertni mojster Daniele Orlando je deloval precej nezainteresirano, poslušalske refleksije nevajeno in verjetno že neučakano občinstvo pa je po koncu skladbe začelo s prehitrim aplavzom.
Po odmoru smo na odru končno dočakali tudi Johna Malkovicha. Šnitkejev Koncert za klavir in godala se je začel v popolni temi dvorane, slišati pa je bilo samo oglašanje malega ročnega zvonca in hitro je postalo jasno, zakaj: ko je s svojim besedilom vstopil še igralec, smo že med prvimi stavki izbora iz romana Grobovi in junaki slšali: “[…] Nehala je zvončkljati, kot da je zvonček potresavala samo zame, da bi me prebudila iz norega spanca in opozorila, da se je moje prejšnje bivanje končalo in se moram spopasti z resničnostjo.” Kljub legendarnemu in znamenitemu glasu, s katerim že desetletja osvaja množice (osebno pa me v živo ni prav pretresel) ter brez dvoma izdelani in domišljeni interpretaciji besedila je bil Malkovich premočno ozvočen in posledično preglasen, da bi lahko dosegel cilj, opisan v koncertnem listu: “[…] glasbo dopolnjuje besedilo v dialogu z njo; glas kot del glasbe nastopa bolj v vlogi glasbila kakor sredstva pripovedovanja.” In čeprav takšna perfekcija ni bila dosežena, je treba priznati, da sta bili dramatizacija in umestitev skrbno in smiselno izbranega besedila ob Šnitkejevo glasbo, njen značaj in dogajanje izdelani in realizirani premišljeno in učinkovito. Sporočilo Poročila o slepcih kar kliče po aktualizaciji in primerjavi z današnjim časom in brezštevilnimi anomalijami, ki ga zaznamujejo, a je sam Malkovich morebitne tovrstne paralele kot plod lastnega razmišljanja ostro zavrnil. Njegova predstava na FL bi bila sicer vredna še bolj poglobljene in temeljite analize, ki pa presega okvire glasbene kritike; v branje lahko priporočim razmišljanje za film specializirane novinarske kolegice.
Glede na atipično festivalsko lokacijo koncerta in glede na Malkovichevo ime, ki je v obisk prepričalo tudi veliko priložnostne, sicer koncertno nepoučene in nevzgojene publike, smo morali vseskozi, najbolj pa seveda pred, med in po zvezdnikovem nastopu trpeti obilo neuvidevnega fotografiranja, ukvarjanja s telefoni, delovanja telefonskih bliskavic in podobnih neotesanosti. Kot bi želeli postironično poudariti odlomek iz prebranega Sabatovega besedila in z njim ponazoriti dandanašnje stanje duha: “[…] 3. Bog je, vendar občasno zadrema: njegove more so naše življenje. / Po mojem mnenju je sklep jasen: princ teme še naprej vlada z železno roko. […]”
