Dva komorna koncerta Festivala Ljubljana

Križevniška cerkev, Ljubljana, 8. avgust 2017 in 9. avgust 2017

V drugem tednu avgusta smo imeli v dveh zaporednih dneh v okviru Festivala Ljubljana (FL) možnost prisluhniti dvema zelo zanimivima komornima koncertoma. Prvi koncert je bil pravzaprav solistični recital, ki ga je izvedel italijanski pianist in čembalist Gian Maria Bonino. Glasbenik se je v enem večeru pravzaprav predstavil z dvema koncertoma: z že omenjenim solističnim recitalom in po kratkem predahu še skupaj z godalnim triom Astra (drugega koncerta nisem poslušal).

Zvok fortepiana – historičnega instrumenta, na katerega igra Bonino, je za nevajena ušesa zelo zanimiv. Ta šestoktavni klavir s kovinskimi strunami namreč zveni bistveno drugače od dandanašnjega sodobnega koncertnega klavirja, ki smo ga na koncertih odrih veliko pogosteje vajeni. Zvok fortepiana je precej bolj suh, salonsko komorno-intimen in ima (kljub pedalom) krajši sustain, zato pravzaprav zveni bolj kot “križanec” med klavirjem in čembalom. Kakorkoli, Boninova izbira glasbila se je za akustično in siceršnje okolje Križevniške cerkve vsekakor izkazala za odlično, saj je koncert že samo zaradi nje pridobil poseben čar in dodatno dimenzijo. Glasbenik je smiselno sestavil tudi klasicistični spored koncerta: prva polovica večera je bila namenjena Haydnu, druga pa Beethovnu. Znamenita skladatelja sta se poznala tudi osebno, saj je bil tedaj 20-letni Beethoven na Dunaju nekaj časa dejansko Haydnov učenec.

Koncert se je začel s Haydnovimi kratkimi Variacijami v f-molu, Hob. XVII:6, ‘Un piccolo divertimento’. Boninovo igranje je bilo sprva precej premočrtno in zadržano, a obenem občuteno gibko in tekoče z lepim in jasnim fraziranjem, solist pa kljub sorazmerno veliki nevarnosti ni zapadel v rutiniranost. Ob izvedbi Sonate v Es-duru, Hob. XVI:52 istega skladatelja je postalo resnično jasno, da je Haydn izvajalcu odlično znan in zelo ljub skladatelj; tako je izvajano glasbo plemenitil z dobrim dinamičnim kontrastiranjem. Mestoma bi sicer lahko dodal za odtenek več rubata, a se je morda ravno to komu zdelo osvežujoče, kar lahko razumem. Ob tonaliteti Es-dura, ki ji pripisujejo zmagovit in mogočen značaj – v njej so npr. napisane Beethovnova Eroica, Chopinova Velika briljantna poloneza, Schumannova Renska simfonija ter veličastni sklep Mahlerjeve 2. simfonije – je izvedba sonate izzvenela še posebej prepričljivo.

Kot rečeno, je po odmoru napočil čas za Beethovna; prisluhnili smo dvema sonatama. Še prej pa je Bonino nagovoril občinstvo in povedal nekaj o akustičnih in ostalih posebnostih 214 let starega in v Firencah restavriranega fortepiana, na katerega je igral. Predstavil je tudi drugo, večje glasbilo, na katero je igral med koncertom z godalnim triom, in na kratko razložil njegovo precej burno in zelo zanimivo zgodovino, saj je svojo sonato za violončelo nanj komponiral sam Chopin, klavir pa je prepotoval svet vse od Londona do Kalkute in naposled pristal v Italiji, saj ga je Bonino dejansko našel in kupil na – eBayju. Deležni smo bili tudi kratke “demonstracije” klavirja, z odlomkom (kajpada) Chopinovega Nokturna v (kajpada) Es-duru, op. 9, št. 2.

Beethovnova Sonata št. 3 v C-duru, op. 2 zveni precej mladostno in bistveno bolj lahkotno in sproščeno, kot skladateljeva poznejša dela; svoje k temu vtisu prispeva tudi “osnovna” tonaliteta C-dura. 25-letni Beethoven je sonato napisal le leto po prej slišani Haydnovi sonati in jo posvetil prav svojemu učitelju. Določeni motivi uvodnega stavka sonate (Allegro con brio) spomnijo npr. na Bachovo Kromatično fantazijo in fugo v d-molu, BWV 903, pa tudi na Beethovnova poznejša orkestralna dela, npr. na 3. in 5. simfonijo. Kakovost Boninovega igranja je tudi tu vseskozi ostala nespremenjena.

Osebno sem z največjim zanimanjem pričakoval ravno izvedbo zadnje skladbe večera – ene najbolj priljubljenih Beethovnovih klavirskih sonat, Sonate št. 23 v f-molu, op. 57, ‘Appassionate’. Zanimivo se mi je zdelo, da Bonino ni nobene skladbe koncerta igral na pamet, čeprav so mu vse brez sence dvoma odlično znane in gotovo neštetokrat preigrane. Glasbeni značaj Appassionate je seveda drugačen, a jo je bilo ponovno osvežujoče in navdušujoče slišati v izvedbi na starodobni pianino, kar je konec koncev ponudilo tudi zelo avtentičen vpogled oz. “vposluh” v poslušalsko izkušnjo časa pred dvema stoletjema. Kontrast je bil dosežen tudi z izbiro skladbe (poleg uvodnih Variacij) v tonaliteti f-mola, ki naj bi v nasprotju s prej omenjenim Es-durom zvenela žalobno, melanholično in fatalistično; spomnimo se npr. na Privškovo Ljubezen v f-molu ali na 4. simfonijo Čajkovskega, ki dejansko nosi podnaslov ‘Fatum’ (‘Usoda’). Boninov fortepiano je tu – sploh v najnižjih dveh oktavah – dosegel svoje dinamične limite; proti koncu koncerta se je že tudi nekoliko razglasil, kar pa je publika dobrohotno sprejela v duhu prej omenjene avtentičnosti – tako izvedbene, kot poslušalske. Dodaten argument je bilo tudi zelo pohvalno in zgledno muziciranje pianista, ki je naposled dodal še znameniti drugi stavek znamenite Beethovnove klavirske sonate ‘V mesečini’ – ob polni luni, ki se je zgodila ravno dan pred koncertom, vsekakor tehtna izbira! Nedvomno koncert, ki bo ostal v zelo prijetnem spominu.

*

Le dan po Boninu pa je v Križevniški cerkvi nastopila že druga zasedba. Tokrat je bil čas za koncert Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije, ki ga je vodil ruski violinist, aranžer in dirigent Dimitrij Sitkovecki, kot solist na flavti pa se jim je pridružil še naš flavtist Boris Bizjak, ki sicer živi in deluje v Londonu. Uvodoma smo prisluhnili Simfoniji št. 6 v E-duru, Wq 182 Carla Philippa Emanuela Bacha. Orkester, ki je pred nekaj leti obhajal svojo 20. obletnico, je bil tradicionalno dobro pripravljen in blagozvočen, zelo dobra dirigentova predstava in vodenje pa sta pripeljala do večdimenzionalnosti globine tona predvsem v harmonsko bogatem drugem stavku Bachove simfonije. Kot že dan poprej, se je še enkrat izkazalo, kako zelo je akustično okolje Križevniške cerkve primerno za tovrstne komorne koncerte.

V Koncertu za flavto, godala in continuo v d-molu, Wq 22 istega skladatelja se je orkestru pridružil prej omenjeni Bizjak (poleg njega pa tudi naš izvrstni čembalist Tomaž Sevšek Šramel, ki pa v koncertnem listu ni bil posebej omenjen, čeprav ni redni član orkestra). Kakovost orkestrske spremljave je bila od začetka skladbe za kakšno stopnico nižja, kot pri uvodni simfoniji, sicer pa gre za zelo elegantno koncertantno kompozicijo, v katero je solist vdahnil pravšnjo mero okretnosti in spevne, lahkotne igre, smel pa bi si dovoliti več dinamične prezence. Pozneje se je sicer bolj razigral in prepričal predvsem z idilično, mehko liriko drugega stavka. Omembe še kako vredno vlogo je kot premišljeni povezovalec glasbenega tkiva odigral tudi Sevšek in s tem pomembno pripomogel k uspešnosti prvega dela koncerta. Po odlični izvedbi zadnjega stavka koncerta je Bizjak navdušenemu občinstvu zaigral še drugi stavek iz Sonate za flavto v a-molu (prav tako C. P. E. Bach).

Tudi na tem koncertu se, kot sem omenjal že v prejšnjih letošnjih festivalskih kritikah, nismo mogli izogniti nenavadno pogostim izvedbam Šostakovičeve glasbe na letošnjem FL in čeprav v letu 2017 ne gre za nobeno skladateljevo okroglo obletnico, se je tokratni koncert zgodil natanko na 42. obletnico Šostakovičeve smrti (9. 8. 1975). Ob njegovem Godalnem kvartetu št. 3 v F-duru, op. 73, ki ga je Sitkovecki orkestriral in priredil za izvedbo z godalnim orkestrom, seveda nemudoma pomislim na še en skladateljev godalni kvartet, ki ga je doletela ista usoda;  Komorno simfonijo, op. 110a, ki je pravzaprav predelani Godalni kvartet št. 8 (in je bila izvedena na nedavnem festivalskem koncertu z Johnom Malkovichem), je za komorno godalno izvedbo leta 1974 pripravil dirigent Rudolf Baršaj. Tako kot pri 8., je že pri 3. godalnem kvartetu skladateljevo pero vodila podstat vojne tematike, zato je petim stavkom pripisal tudi programske naslove, ki sugerirajo bolj usmerjeno in osredotočeno poslušalsko izkušnjo. Sitkovecki, ki je po zaslugi FL v zadnjih letih v Ljubljani postal že precej pogost in priljubljen gost, je – podobno kot štiri desetletja pred njim rojak Baršaj – poskrbel za domišljeno in polno zvenečo instrumentacijo in kljub občasno vsaj navidez avoritarnemu vodenju orkestra pripravil odlično izvedbo, zares pohvalno pa se je odrezal tudi orkester.

Share