Festival Ljubljana; Viteška dvorana Križank, Ljubljana, 28. avgust 2017
Glede na specifičnost izvajanega repertoarja se je konec avgusta v Viteški dvorani ljubljanskih Križank zbralo pravzaprav precej številno občinstvo na koncertu Ansambla MD7, našega edinega pravega ansambla, ki se ukvarja izključno s poustvarjanjem sodobne glasbe. Nemara je bil glavni razlog za pohvalno udeležbo pravzaprav jubilej ansambla, saj od prvega koncerta MD7 (kratica ‘MD’ je tedaj pomenila ‘Musica Danubiana’, kot se je imenoval nekdanji sodobne glasbe) konec novembra 2017 mineva 15 let, zato je bil tokratni koncert tudi podnaslovljen ‘Koncert ob 15-letnici’. Dogodka se je udeležilo tudi nekaj naših znanih skladateljev; poleg umetniškega vodje in “očeta” oz. ustanovitelja ansambla Pavla Mihelčiča smo tako v publiki videli tudi Janija Goloba, Lojzeta Lebiča, Nenada Firšta in Tomaža Habeta (Golob, Lebič in Firšt so prisluhnili tudi izvedbam svojih skladb). V koncertnem večeru se je sedmero članov ansambla Matej Zupan (flavta, pikolo), Jože Kotar (klarinet, bas klarinet), Mihael Šuler (pozavna), Franci Krevh (tolkala), Luca Ferrini (klavir), Maja Rome (viola) in Igor Mitrović (violončelo) predstavilo z dvodelnim programom, vsak del pa je vseboval tri skladbe. Glasbenike je vodil ameriški dirigent in skladatelj Steven Loy, ki že dlje časa živi in deluje v Sloveniji, z ansamblom pa sodeluje od leta 2005.
Uvodna Golobova Invokacija se začne precej tipično “golobovsko” predvsem v smislu, da tako kljub, kot ob siceršnji strukturiranosti ohranja melodičnost in spevnost glasbenega stavka, z izrazito ritmičnim osrednjim delom pa sta doseženi raznolikost in svežina skladbe.
Tlesk vode skladateljice Tadeje Vulc je predvsem fascinantna igra posebnih učinkov, delno pa tudi vizualni performans. Kot solist je nastopil izvrstni tolkalist (sicer že dolgoletni član Orkestra Slovenske filharmonije) Franci Krevh. Glede na naslov skladbe je v “solistični” vlogi seveda prednjačila voda, ki jo je imel solist shranjeno v visokem in od spodaj osvetljenem okroglem koritu iz prozorne plastike; z vodnimi učinki sta sicer sodelovala še klarinetist Jože Kotar (v vodi je npr. raztopil šumečo tableto) in pozavnist Mihael Šuler, s takšnimi ali drugačnimi tolkalnimi učinki pa vsi člani ansambla. Slišali smo kar nekaj zanimivih in nenavadnih instrumentov in “instrumentov” in učinkov – tudi vokalnih (vzklikanje) in slušnih (hiter in oster zamah z godalnim lokom po zraku). Predvsem navdušujoča sta bila odlična predstava Krevha in dejstvo, kako inovativno in učinkovito ter v koliko različnih akustičnih vlogah je Vulčeva uporabila enega najosnovnejših elementov in gradnikov našega planeta in življenja nasploh.
Skladbo Obrisi in sence II naše zelo uspešne in že mednarodno uveljavljene mlade skladateljice Nine Šenk še najbolje opišejo naslednje besede umetnice: “Prva ideja ob razmišljanju o tej skladbi je bila linija, ki se na različne načine preliva iz inštrumenta v inštrument, od solistične linije pa vse do homofonije. […]” Ideja prelivanja je bila v tokratni izvedbi uspešno udejanjena. Z izvedbenega vidika je bila pri pozavni opazna uporaba wah-wah dušilca in glissandov, pianist pa je na strune klavirja igral s palicami za vibrafon. Skladba tako v uporabi instrumentov, kot tudi v njihovem prepletanju in v raznolikosti tematike ritmično-melodičnih fragmentov in motivov uspešno in izvirno izpostavi vseprisotno kontrastnost.
Čeprav mi skladba, ki jo je romunski skladatelj Sorin Lerescu naslovil kot Jadranje, sprva ni zvenela pretirano “jadralsko”, pa sem ob njeni siceršnji barvitosti pomislil, da bi se nekateri glasbeni odseki podali k filmski mojstrovini All Is Lost iz leta 2013 (režija J. C. Chandor, glasba Alex Ebert). Violistka Maja Rome se je kot solistka predstavila v Firštovi skladbi Violab, ki jo v spremljavi zaznamuje tudi izstopajoča vloga ksilofona, kljub uradni solistični izpostavitvi pa mi je vloga viole v skladbi kot celoti zvenela precej integrirano, seveda z izjemo solistične kadence. Konec skladbe je nenadno in nepričakovano odsekan.
Zadnja točka uradnega dela koncerta je bila prva izvedba nove različice skladbe Prameni z odsevi Pavla Mihelčiča, ki je bila sicer napisana že pred desetletjem, a je bila posebej za to priložnost nekoliko razširjena. Tu se je v solistični vlogi predstavil naš vrhunski klarinetist Jože Kotar, ki je za svoj 8-minutni uvodni solo zavzel kar položaj dirigenta, a igral obrnjen proti občinstvu (skladba je bila izvedena brez dirigenta) in uporabil tudi nekatere posebne učinke, kot sta npr. prepihavanje instrumenta in igranje brez tona. Prvi se je klarinetu iz ozadja priključil fleksaton, takoj za njim klavir in po še enem daljšem solu klarineta še ostali instrumenti: skrita pozavna iz ozadja in viola z druge strani dvorane. Skladba Prameni z odsevi je primerno in občuteno Mihelčičevo posvetilo “svojim” glasbenikom.
Ker pa je šlo vendarle za jubilejni koncert, smo z veseljem prisluhnili še posebnemu “dodatku ob jubileju”: Lebičevemu Barvnemu krogu. Skladateljev predlog prostorske oz. odrske razporeditve izvajalcev v krog tokrat sicer ni bil upoštevan, a sem prepričan, da izvedbena kakovost zaradi tega ni niti najmanj trpela. Zanimiv in zgovoren je skladateljev oksimoron ‘konsonančna atonalnost’, s katerim je opisal svojo skladbo. Tudi tu so se na odru dogajale zanimivosti: Ferrini je na strune klavirja igral z bobnarsko metlico, Zupan je izmenjaje igral prečno flavto in pikolo, Kotar pa Bb in bas klarinet; Krevh je z metlicami igral na vibrafon in celo njegove odmevnike, z lokom pa na fleksaton. Vse našteto je poskrbelo za resnično bogato in mavrično barvitost, ki je prisotna že v samem naslovu skladbe.
Publika je tako posamezne izvedbe, kot tudi celoten koncert sprejela z navdušenjem in odobravanjem in lahko rečemo, da je Ansambel MD7 svojih 15 let proslavil nadvse uspešno. Glavni adut zasedbe je nedvomno vrhunski umetniški nivo njegovih članov, brez dvoma pa tudi spretno, predano in zanosno umetniško in dirigentsko vodenje. Na naslednjih 15 let.
