Zaključni koncert 65. Festivala Ljubljana, Cankarjev dom, Ljubljana, 31. avgust 2017
Letošnja 65. izdaja Festivala Ljubljana (FL) se je na zadnji avgustovski večer po nastopih vrhunskih umetnikov kova Marte Argerich in Johna Malkovicha sklenila z zaključnim koncertom, na katerem je s “svojim” Orkestrom Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga nastopil nam že dobro znani umetnik, vrhunski glasbenik in nesporno en največjih dirigentov našega časa, Valerij Gergijev. V Moskvi rojeni ruski dirigent se predvsem v zadnjih 15 letih v Ljubljano na festivalske koncerte vrača zelo pogosto; v času, ko je bil tam šef dirigent, nas je obiskal tudi z znamenitim Londonskim simfoničnim orkestrom. Letos je minilo 20 let od njegovega prvega gostovanja v Sloveniji in izvrstni umetnik je “za prispevek k plemenitenju slovenskega kulturnega prostora z vrhunskimi glasbenimi doživetji” od predsednika republike prejel srebrni red za zasluge. Spomnimo, da je Gergijev ob 20. obletnici samostojnosti naše države sprejel povabilo FL in na Kongresnem trgu v Ljubljani ogromnim združenim orkestrsko-zborovskim silam dirigiral veličastno in grandiozno izvedbo Mahlerjeve Simfonije št. 8 v Es-duru, ‘Simfonije tisočev’. V uradu predsednika republike so obrazložitev vročitve najvišjega državnega odlikovanja, ki ga lahko od naše države prejme tuj državljan, sklenili takole: “Za Slovenijo je bila zato toliko večja čast, da je bila Ljubljana leta 2011 pod taktirko tako velikega glasbenega umetnika prizorišče premierne izvedbe prvih dveh ciklov legendarne tetralogije Nibelungov prstan skladatelja Richarda Wagnerja. Prvima dvema cikloma, imenovanima Rensko zlato in Valkira, se letos pridružujeta še premierni izvedbi drugih dveh ciklov, Siegfried in Somrak bogov. V Ljubljani bo tako prvič v celoti izvedena legendarna Wagnerjeva tetralogija, kar je zahvaljujoč maestru Valeriju Gergijevu in Marijinemu gledališču pomemben mejnik v slovenski glasbeni kulturi.”
A vrnimo se k tokratnemu koncertu. Dogodek naj bi se začel ob 20. uri, a so se nekaj minut čez osmo šele odprla vrata za dostop do Gallusove dvorane. Sledilo je dolgo polnjenje razprodane dvorane (med občinstvom je bilo poleg pretežne večine slovenske kvazi-elite in razkazovanja novih oblek, frizur in premočnih parfumov vendarle opaziti tudi imena, kot so Pavel Mihelčič, Alojz Ajdič, Brane Rončel, Mojmir Sepe in Jani Golob) in šele ob 20:20 je na oder dvorane končno stopil direktor FL Darko Brlek in nagovoril zbrane ter se zahvalil ruskemu orkestru za že 20-letno obiskovanje Ljubljane. Sledil je še nagovor ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je v svojem slogu na oder povabil Gergijeva. Tudi tokrat koncertna mojstrica (Olga Volkova) v koncertnem listu ni bila navedena, kar je bila – kljub temu, da je tovrstna površnost pri nas žal prerasla v grdo, a trdovratno navado – ob koncertnem dogodku takšne veličine in profila še toliko bolj neprimerna poteza. Gergijev seveda tudi na tokratnem koncertu ni mogel mimo nekaterih svojih bolj ekscentričnih kapric; seveda smo jih že vajeni, a še vedno je fascinantno videti dirigenta, ki dirigira brez podija in s tistim notoričnim zobotrebcem namesto taktirke, čeprav je zdaj očitno “napredoval” že do nekoliko daljše “paličice” nekje na pol poti med namiznim zobotrebcem in klobasičarsko špilo. Kot zanimivost so bili moški ob sicer tradicionalno elegantnem ženskem delu orkestra oblečeni precej preprosto v enostavne črne srajce (brez suknjičev in kravat ali metuljčkov) in hlače, kar je bilo glede na značaj večera morda nekoliko nenavadno.
Pri izbiri programa koncerta je Gergijev do neke mere presenetil, saj ni izbral samo ruskih skladb, ampak tudi Simfonijo št. 4 v B-duru, op. 60 Ludwiga van Beethovna, s katero se je koncert tudi začel. Če že ob sicer čisto po rusko trdni in samozavestni interpretaciji v tej kategoriji nismo bili deležni nepozabnih presežkov, pa smo lahko že od samega začetka uživali v odlični skupni igri godal in čudoviti integraciji trobil v skupno zvočno sliko; obeh spretnosti na koncertih domačih orkestrov (pre)pogosto primanjkuje. Če me sluh na sicer nekoliko nehvaležni poslušalski poziciji v parterju dvorane ni preveč prevaral, se je začel Gergijev med dirigiranjem oglašati, česar prej ni počel in se mi osebno sicer ne zdi pretirano moteče, vendar gre za v svetu klasične glasbe večno notoričen kamen spotike, ob katerem so se kritiška mnenja kresala npr. ob koncertnih in snemalnih nastopih Glenna Goulda in Keitha Jarretta. Kultura zvoka orkestra je načeloma izjemno s pripombo, da bi včasih to ali ono (predvsem tutti) pasažo kazalo izpeljati tudi mehkeje, vsekakor pa gre tu tudi/predvsem za dirigentovo vizijo. Zelo lep in čuteč je bil osrednji del II. stavka s solom klarineta, v IV. stavku pa oznaka ‘ma non troppo’ ni bila pretirano upoštevana, saj je bil stavek odigran v zelo hitrem tempu. To pri orkestru takšnega kova ni škodovalo tehnični plati izvedbe, resen dvom v Gergijevo umetniško vizijo pa ima le redko smisel in utemeljeno podlago. Orkester je razveselil predvsem z navdušujočimi tutti in in z res odličnimi, preciznimi skupnimi vstopi.
Po Beethovnu je sledila prva “ruska” skladba: Koncert za klavir in orkester št. 1 v Des-duru, op. 10 Sergeja Prokofjeva. Morda velja na tem mestu omeniti, da je Gergijev z Orkestrom Marijinega gledališča (ki se je takrat imenoval še Orkester Kirov) vseh pet Prokofjevovih klavirskih koncertov za založbo Philips posnel že leta 1998; tedaj z znanim gruzijskim pianistom Aleksandrom Toradzejem, tokrat pa je na klavirski stol sedel mladi, 27-letni uzbekistanski pianist Behzod Abduraimov. Že po minuti ali dveh poslušanja omenjenega klavirskega koncerta postane jasno, zakaj skladba kritike ob svoji krstni izvedbi leta 1912 ni prepričala; napisana je namreč vse preveč napredno, sveže in vedro za čas in okolje, v katerih je nasta(ja)la, solist pa je te kvalitete kot v posmeh nazadnjaštvu in ozkoglednosti prvih kritikov poustvaril z vrhunsko karizmo ter izjemno prepričljivostjo in suverenostjo. Abduraimov je kljub mladosti že zares odličen in umetniško razvit glasbenik, ki pa se bo z leti še dodatno “medil” in upam, da ga bomo imeli še kdaj priložnost slišati tudi pri nas. Vztrajne ovacije občinstva je Abduraimov nagradil z dvema dodatkoma.
Ker čas hitro teče in se je odmor zavlekel predvsem zaradi ponovnega počasnega polnjenja dvorane, se je drugi del koncerta začel šele ob 22h. Prisluhnili smo še zadnji od resnično številnih izvedb Šostakoviča na letošnjem FL – Simfoniji št. 5 v d-molu, op. 47, ki smo jo sicer poslušali že na festivalskem koncertu v prvi polovici julija (Orkester Slovenske filharmonije in dirigent Zhang Guoyong), na koncu kritike pa sem tedaj seveda pripomnil, da “bo izjemno zanimivo spremljati in seveda primerjati izvedbo in vizijo taiste simfonije, ki jo bo na zaključnem koncertu 31. avgusta vodil znameniti Valerij Gergijev”. In verjetno ni treba posebej poudarjati, da sta bili tako izvedba, kot vizija tokrat precej drugačni – seveda v pozitivnem smislu. V širokem godalnem uvodu je ponovno zažarela odlična kakovost igre sekcije godal, celotna izvedba pa je bila na splošno bolj čvrsta, energična in prepričljiva, kot julijska s SF. Edini resnejši spodrsljaj se je v I. stavku zgodil solo rogu. Zadnji, IV. stavek je bil čistokrvni orkestrsko-simfonični tour de force, ki ga je bilo res prava poslastica slišati v živo, a če sem že v julijski kritiki omenjal transparentnost Šostakovičevega skladateljskega sarkazma in grotesknosti, s katerima je prežet vsak takt zadnjega stavka 5. simfonije, sta bila omenjena elementa v tokratni izvedbi še toliko bolj jasna in eksponirana.
Po uradnem koncu koncerta je Gergijev sam napovedal, da “bomo zaigrali še dva dodatka”. Čeprav sem kot enega od dodatkov pričakoval Glinkovo uverturo k operi Ruslan in Ljudmila, ki jo Gergijev dirigira v prav vražje hitrem tempu, pa je dirigent vnovčil svojega drugega favorita in slišali smo fenomenalno izvedbo ekstatičnega finala – če smo natančni, Uspavanko in finale – Ognjenega ptiča (Stravinski), a največje presenečenje je prišlo šele na samem koncu večera, ko se je ura prevesila že čez 23. Glasbeniki Orkestra Marijinega gledališča in Valerij Gergijev so nas namreč neizmerno in obenem skrajno prijetno presenetili z lepim poklonom slovenski kulturi: eno najlepših in najbolj barvitih slovenskih simfoničnih skladb, simfoničnim scherzom Bela krajina v Novem mestu rojenega skladatelja Marjana Kozine. Glede na poslušalsko klientelo večera ob uvodnih taktih (skladbo se namreč spozna v sekundi ali dveh) v dvorani seveda ni glasno završalo od vznemirjenja, kot bi se še kako spodobilo, ampak je šla skladba, ki je bila v povojnih časih koncertno največkrat izvedena slovenska simfonična skladba in je s svojim optimizmom je predstavljala voljo do življenja vsega naroda, mimo publike – z redkimi izjemami, da komu vendarle ne naredim krivice – s takorekoč isto brezbrižnostjo, kot jo v vsakdanjem življenju namenjamo takoimenovani elevator music, ki jo nekje v podzavesti “poslušamo” med nakupovanjem ali dejansko med kako vožnjo z dvigalom. Kaj si je ob (ne)reakciji mislil Gergijev, ki je verjetno vendarle pričakoval nekakšen odobravajoč odziv občinstva, ostaja neznanka.
Bela krajina je dejansko III. stavek Kozinove Simfonije, ta pa je pravzaprav cikel štirih simfoničnih pesnitev na domoljubne motive in je v tem smislu podobna primerljivemu 6-stavčnemu ciklu Moja domovina Bedřicha Smetane, od koder dobro poznamo predvsem priljubljeno Vltavo. Stavek je sam Kozina pospremil z naslednjimi besedami: “List se je obrnil: čisto drugje smo. V Beli krajini zasije sonce. S svojo mirno svetlobo zasipava svetle breze, se zrcali v mirni Kolpi, ponagaja resnobnim Gorjancem. Čisto druga slika, sámo čudo božje: sredi krvi in trpljenja, sredi bojišč najgrozljivejše vseh vojn pojo ptički in se okiti Zèleni Jurij, čebljajo račke v mlakuži, zaplešejo dekleta starodavno kolo. Kje je vojna! Blažena Bela krajina!” Skladba je karseda svetla podoba pokrajine in ljudi, ki odraža skladateljeva radostna osebna doživetja in se spogleduje s folklorno motiviko, vse našteto pa je Gergijev s svojim orkestrom – za vadenje skladbe niso mogli imeti več kot eno ali morda največ dve vaji časa – poustvaril do popolnosti. Z izvedbo, ki je bila boljša in bolj navdihnjena od vseh izvedb slovenskih orkestrov, ki sem jim imel do sedaj priložnost prisluhniti, se je Gergijev po svoje zahvalil tudi za podeljeno državno odlikovanje in za konec je pač treba priznati in poudariti, da je bil to pač najbolj nepozaben zaključek kateregakoli koncerta pretekle koncertne sezone, pa tudi kateregakoli Gergijevega ljubljanskega koncerta v zadnjih 20 letih.
