O najnovejšem poglavju iz Shakeyjevih arhivov se je govorilo že vse poletje – ponekod so se pojavile že »recenzije«, a uradna izdaja je bila naposled napovedana za september. V naših rokah je končno tudi vinilna različica, ki pri Youngu ponavadi pride nekoliko pozneje, a se nanjo praviloma splača počakati.
Če so bili novejši Youngovi studijski albumi po odličnem Psychedelic Pill (2012) občasno malo mešano, z boljšimi in slabšimi trenutki, predvsem pa z ogromno angažmaja, kar je pohvalno, Hitchhiker povzema zgodbo iz leta 1976, ko je Shakey posnel deset akustičnih pesmi o temnejših plateh Amerike, ki je bila takrat ravno v bicentenialni vnemi; to je imenitno sarkastično umeril Youngov kolega Loudon Wainwright III. v svoji satirični pesmi Bicentennial (»Amerika je stara 200 let – mar ni to čudovito? Prav gotovo!«). Albuma Young takrat ni izdal, nekatere pesmi z njega pa so se pozneje v (skoraj) identičnih, dodelanih ali editiranih različicah znašle na različnih ploščah – Campaigner na kompilaciji Decade (1977), Pocahontas na Rust Never Sleeps (1979), Powderfinger tudi prav tam, Captain Kennedy na Hawks And Doves (1980) in Hitchhiker na Le Noise (2010). The Old Country Waltz ste lahko slišali na American Stars ‘n’ Bars (1977) in Human Highway na Comes A Time (1978). Shakey je Hawaii in Give Me Strength občasno izvajal v živo, čeprav studijskih različic do zdaj ni obelodanil.
Pa vendar je obelodanjenje izvirnih različic v prav tem zaporedju na pričujoči plošči eno pomembnejših arhivskih glasbenih dejanj. Poslušanje teh pesmi druge za drugo obelodanja ne preveč milozvočen »sončni zahod« v utopiji zapisanih vrednot velike velesile, ki so seveda zahajale vse od njene ustanovitve in se to še vedno dogaja, pravzaprav vse bolj. Podrobnejša geneza vseh desetih pesmi je med drugim na voljo na spletu, zato tule ne bomo preveč nalagali o njej. Young sam s kitaro je redkokdaj zvenel tako pretresljivo kot v pričujoči deseterici in album Harvest, denimo, ki ga še vedno štejejo med njegove vrhunske akustične dosežke, se v primerjavi v hipu zazdi medel in pocukran. Res je po zvoku nekolikanj bolj »westcoastovski«, morda tudi zato, in Young na njem, kot na pričujočem, ni čisto sam. Primerjava z Le Noise, avtohtono električno silo, sicer ni čisto odveč, oba pola tvorita učinkovit sežetek Youngove izrazne celote, a po drugi plati seveda ne gre podcenjevati surove crazyhorsovske sile, v okrilju katere Shakey, se zdi, še vedno deluje najostreje. A pričujočo ploščo bomo morali dodati k tej enačbi.
»Želim si, da bi bil lovec na krzna, dal bi jih tisoč, da bi spal s Pocahontas in dognal, kako se je počutila …« Spominjam se koncerta Unplugged iz februarja 1993, ko je Young to pesem izvajal v zanimivem, morda milozvočnejšem, a kljub temu nekako srhljivem akustičnem okolju slavnega koncertnega niza na tedaj še sprejemljivem MTV-ju. Seveda je prišla takoj na misel »obložena« različica z Rust Never Sleeps. Zdaj je tu Pocahontas v »starem novem« kontekstu. Postavljena je na čelo albuma, sledi ji Powderfinger. Mislim, da sem povedal dovolj.
