5. julij 1954 velja za ključen datum v zgodovini rokenrola; ko je Elvis v memphiškem studiu Sun posnel bluesovsko pesem Arthurja Crudupa That’s All Right (Mama), se je začela pisati sodobna zgodovina 20. stoletja – tako pravijo učene bukve o zgodovini popularne glasbe. Elvis je s svojo glasbo in zlasti pojavo sprožil – bolj kot Sinatra pred njim – ne samo glasbenih, pač pa tudi družbene spremembe, ki so se še poglobile, ko so se na sceni pojavili Beatli. Svet se je, skratka, spremenil. Sliši se nekolikanj bombastično, a Keith Richards je nekoč dejal, da je bil pred Elvisom svet črnobel, nato pa v hipu, čez noč postal barven. Zanimive ugotovitve, a nas ta hip zanima zlasti glasba, ki jo je Elvis ustvarjal na samem začetku. Izšla je namreč zbirka treh zgoščenk z obsežno knjižico, naslovljena A Boy From Tupelo in s podnaslovom »The Complete 1953-1955 Recordings«, kjer naj bi definitivno bili združeni vsi ohranjeni posnetki, ki jih je Elvis spočel v obdobju 1953-1955 v studiu Sun Records v Memphisu in na odru v taistem obdobju.
Leta 1976 je založba RCA izdala album The Sun Sessions z Elvisovimi zgodnjimi posnetki. Prodajal se je bolje kot tedanji njegovi novi studijski albumi in v obdobju, ko je njegov glasbeni ugled bil že (spet) načet, opozoril na »zasluge za narod«. To je bila prva resna kompilacija teh posnetkov, na njej pa vsi najbolj ključni komadi, prej razmetani po najrazličnejših albumih in kompilacijah. Pred petindvajsetimi leti je izšel majestetični petorni box The Complete 50’s Masters in na prvi zgoščenki komplet studijskih posnetkov iz studia Sun, tokrat tudi z gradivom iz leta 1953 in z mnogimi drugimi, ki smo jih poprej redko slišali ali pa sploh ne. Leta 1999 pa je izšla še dvojna kompilacija Sunrise z dodatnimi (dotlej uradno) neizdanimi posnetki v živo.
Potem pa je leta 2012 pri (pod)založbi Follow That Dream (pri njej RCA že leta »neuradnouradno« izdaja redkosti za zbiralce) ugledala luč sveta tale zbirka, skorajda identična, konfekcijsko malce preurejena. Kar zadeva Elvisovo glasbeno zgodbo, poznavalce in vnete zbiralce, pričujoča čisto sveža trojna zbirka torej ne prinaša nič zares novega. Sicer trojčku nimamo česa očitati, zlasti knjižica je odlična – Ernst Jørgensen ne razočara, zadeva se bere kot dnevnik. Gre enostavno za vse za zdaj znane Elvisove posnetke med letoma 1953 in 1955, tudi »v živo«. Za tiste pa, ki jih zanima hiter uvid v najboljše, kar je Elvis takrat ustvaril, so pri RCA priobčili še vinilno različico (studijskih pesmi) na eni plošči, ki prinaša presek, tak, ki hitro in učinkovito predoči vse argumente v prid trditvi, da je Elvis poleti 1954, čeprav po naključju, res spremenil glasbeno (in pozneje tudi splošno) dojemanje sodobnosti. Sicer ne sam; prav tako pomembni so še trije akterji – lastnik studia in založbe Sun Sam Phillips, brez čigar širine in potrpljenja bi se iskrica bržčas precej težje ukresala, utemeljitelj rockabillyjevske kitare Scotty Moore in basist Bill Black. Elvis je namreč, tega ne smemo pozabiti, sprva bil del benda: The Blue Moon Boys. Nato je šla zgodovina po svoje.
Kaj je torej izbranega na vinilki, ki so jo podnaslovili »The Sun Masters«? Začne se s tistim julijem 1954 in najprej prinaša vseh pet Elvisovih singlov za založbo Sun. Nato pa je dodanih še sedem pesmi iz Sunovega v omenjenem obdobju neizdanega paketa, ki so tako ali drugače ugledale luč na različnih albumih in kompilacijah založbe RCA po Elvisovem podpisu pogodbe s to založbo; nekatere že na prvem studijskem albumu leta 1956 (I Love You Because, I’ll Never Let You Go, Blue Moon, Just Because, Tryin’ To Get To You), nekatere pozneje (Tomorrow Night, Harbor Lights). Johnsonova Tomorrow Night je tu objavljena v prvotni, neobloženi različici. Nekateri se že pritožujejo, čemu na vinilki ni tistih prvih zadev iz leta 1953. Gre za izbor in izbor je tehten, ničesar zares pomembnega ne manjka. Za sladice je na voljo box.
