Simfonični orkester RTV Slovenija v abonmaju Kromatika 1; Cankarjev dom, Ljubljana, 14. september 2017
Novo abonmajsko koncertno sezono 2017/2018 je s prvim koncertom svojega abonmajskega cikla Kromatika odprl Simfonični orkester RTV Slovenija in koncert sporedu ter namenu primerno naslovil ‘Rekviem’. Koncert je bil namreč posvečen spominu na dva naša velika in pred kratkim umrla glasbenika, oba tako doma, kot na tujem ugledna in uspešna dirigenta: Sama Hubada, ki je star 99 let umrl v letu 2016, ter Antona Nanuta, ki je pri 85 letih umrl letos (2017). Medtem, ko je Hubad skoraj dve desetletji vodil Orkester Slovenske filharmonije, pa je bil Nanut s Simfoniki RTV še posebej tesno povezan, saj je bil v letih 1981–1998 njihov šef dirigent in z njimi nastopil med drugim v New Yorku ter posnel obsežno diskografijo z deli domačih in tujih skladateljev.
Omenjena programska in idejna usmerjenost koncerta je tako uspela celo razprodati Gallusovo dvorano, ki sta jo najprej nagovorila vodja Glasbene produkcije RTV Patrik Greblo in umetniška vodja orkestra Maja Kojc. Greblo je razprodanost dvorane seveda takoj posebej poudaril; orkestru privoščimo, da bi mu to uspelo še na katerem od abonmajskih koncertov. Predstavljena sta bila dva od treh novih članov orkestra (oz. dve članici), koncerta pa so se udeležili tudi člani družin Hubad in Nanut. Greblo je naposled izjavil, da “klasični glasbi ni treba bati za prihodnost”, kar pa je – zanimivo – v popolnem nasprotju z izjavo, ki jo je le kakšen teden pred tem za prilogo Nedeljskega dnevnika dal šef dirigent orkestra En Shao; ta je namreč dejal, da si v kratkem lahko obetamo propad tovrstne glasbe. V GP RTV očitno tudi vodilni ljudje ne usklajujejo mnenj ali se v izogib tovrstnim paradoksnim situacijam vsaj pogovarjajo o tem, kaj bodo povedali v javnosti. Izjava, ki jo je dal Shao, ima namreč že zaradi njegovega položaja in renomeja določeno težo in resnost.
Kojčeva je nato na kratko spregovorila o obeh pokojnih dirigentih in opozorila na uvodno skladbo slovenskega skladatelja Marija Kogoja. Njegove večstavčne Bagatele za orkester (koncertni list je poleg neomembe koncertnega mojstra Benjamina Ziervogla izpustil tudi Alojza Srebotnjaka, ki je skladbo priredil, če ti obstajajo, pa tudi naslove oz. vsaj število posameznih stavkov) brez dvoma nosijo pečat skladateljevega učitelja Arnolda Schoenberga. Orkester je nastopil v reducirani zasedbi (od tolkal samo timpani, od trobil dva roga). Glasbene miniature so zanimive in poslušljive, a brez oprijemljivejšega glasbenega značaja; tudi v koncertnem listu je bila prisotnost skladbe zgolj omenjena, vsekakor pa je pohvalno in dragoceno, da se nova koncertna sezona začne s skladbo domačega skladatelja. Predvsem v poznejših stavkih postane glasba bolj razgibana, zasliši se tudi nekaj lepih in kratkih solov. Lahko rečem, da je izvedba Kogoja minila brez večjih težav, ne morem pa mimo sorazmerne ravnodušnosti dirigenta Lorisa Voltolinija. Na tem mestu je potrebno omeniti, da je Voltolini vskočil namesto šefa dirigenta Ena Shaa, ki ga je zadržala “višja sila” in sicer tradicionalno vodi prvi koncert nove sezone. Tovrstni vskoki v bolj ali manj zadnjem trenutku so v svetu glasbe lahko izjemna priložnost – ali pa polomija na celi črti.
Velika večina poslušalcev pa je koncert vendarle obiskala zaradi Rekviema v d-molu, K. 626, zadnjega Mozartovega dela, ki ga je skladatelj pričel komponirati v jeseni 1791, a je decembra istega leta že umrl, star komaj 35 let; morda se je zavedal, da uglasbitev pogrebne maše pravzaprav komponira za lastno smrt. Posledično je sam v celoti zapisal le prva dva stavka Rekviema, ostali pa so ostali bodisi nedokončani v skicah, bodisi še niti začeti. Kot je dobro znano, je Rekviem po Mozartovi smrti dokončal Süssmayr; kot je trdil sam, so bili stavki Sanctus, Benedictus in Agnus Dei v celoti njegovi. Ostaja dejstvo, da zaradi zamegljenih zgodovinskih dejstev in vse večje časovne oddaljenosti ne bomo nikoli zagotovo vedeli, kolikšen del Rekviema so dokončali drugi skladatelji (npr. Joseph Leopold Eybler), nesporno pa je, da je bil Süssmayrjev prispevek najbolj znaten in najpomembnejši.
Glasbena koncertno-snemalna zgodovina nas uči, da so zares odlične izvedbe – tako “žive” oz. koncertne kot studijsko posnete – Mozartovega Rekviema izjemno redke, poleg tega sploh ni nujno, da prvovrstne izvedbe pripravijo ravno največji svetovni orkestri in solisti. Tudi član našega uredništva dr. Mitja Reichenberg na svojih predavanjih rad omeni anekdoto, ko je nekoč mesece ali celo leta iskal res odlično izvedbo Rekviema, ki bi mu bila pogodu, naposled pa jo je našel v neki precej obskurni izvedbi, posneti v živo. No, glasbena kritika se v veliki večini vendarle strinja o veličini živega posnetka iz leta 2003 z Nikolausom Harnoncourtom in njegovim dunajskim ansamblom Concentus Musicus; pri tej izvedbi je – tako kot tudi na tokratnem koncertu – sodelovala tudi naša Bernarda Fink.
Oder Gallusove dvorane se je za izvedbo Mozartove skladbe dodobra napolnil, saj se je orkestru pridružil novoustanovljeni Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana, ki ga je za koncert pripravil Sebastjan Vrhovnik, ter štirje solisti: sopranistka Theresa Plut, mezzosopranistka Bernarda Fink, tenorist Martin Sušnik in basbaritonist Marcos Fink. Uvod orkestra ni bil preveč povprečen, a se je vtis popravil že z vstopom zbora in sledil je energičen Kyrie/Gospod, usmili se. Zvok zbora bi lahko bil še polnejši, moteči so bili preglasni soprani. Sicer sta bila splošni zborovski vtis in balans med moškim in ženskim delom zbora solidna. Čeprav ne doseže dramatičnosti in impresivnosti Verdijevega, je bila znamenita sekvenca Dies irae/Strašni dan vseeno slišati dobro, le v zadnjem taktu je prišlo do težave, za katero pa je bil po slišanem sodeč kriv dirigent. Solo predstava pozavne v Tuba mirum/Tromba silno bo zapela je bila žal hudo neposrečena. V korektnem (a nič več kot to) solističnem ansamblu je bila prima inter pares nedvomno Bernarda Fink, a tudi od nje smo slišali že boljše predstave; gre za pevko, na katero se je mogoče vedno zanesti, da zlepa ne bo razočarala niti kolegov na odru, niti občinstva v avditoriju, s čimer poskrbi za takojšnji vsaj delni dvig kakovostne ravni vsakega koncerta, na katerem poje. Vokalno nekam prozorna Plutova bi morala bolj samozavestna; dobil sem občutek, da se zadržuje. Četvero solistov se je v skupnih pevskih nastopih dobro ujelo, zbor pa sta odlikovali zadovoljivo jasna artikulacija in pravilna izgovarjava latinskih besedil brez grozljivih “č-jevskih” popačenk, ki jih včasih žal zasledimo tudi pri izvedbah najuglednejših svetovnih glasbenih korpusov. Se je pa kar nekaj jezikovnih lapsusov prikradlo v priložena besedila in prevode Rekviema; nikakor npr. ni uspelo zapisati ‘kakor’; namesto njega smo imeli ‘kokor’ in ‘kakar’, pa tudi nekakšen dolenjsko zveneči ‘abljubil’. Kje pa so RTV-jevski lektorji, korektorji?!
Ne vem sicer, kakšna višja sila je zadržala Shaa, a mi je žal, da je priložnost slišati njegovo interpretacijo Rekviema splavala po vodi. Brez sence dvoma bi bila namreč bolj zanimiva in predvsem doživeta od Voltolinijeve zaspane anemičnosti, ki se je odražala tudi v (pre)počasnih tempih, kar je nekatere stavke po nepotrebnem razvleklo. Kljub temu je uspel spraviti skupaj precej lepo Lacrimoso/O, pregrozni dan jokánja in dovolj navdušen Sanctus/Svet si ti, Gospod, pevski solisti pa so se lepo predstavili v stavku Benedictus/Blagoslovljen. Ena in pravzaprav edina odlika, ki je Voltoliniju res uspela, je bilo dinamično uravnoteženje, saj je bila uravnava ves čas pravšnja, zato smo lahko v vsakem trenutku ne glede na v partituri predpisano dinamiko slišali tako soliste, kot tudi zbor in orkester. Za dodatek smo (v ponovno voltolinijevsko rutinirani izvedbi) slišali prav tako Mozartov motet Ave verum corpus, K. 618.
Precej nenavadno, če ne celo nespodobno je bil omenjeni zbor v koncertnem listu v besedilu muzikologa Tomaža Gržete predstavljen precej obsežno, medtem ko sta bila pokojna dirigenta, ki jima je bil koncert pravzaprav posvečen, deležna le vsak po enega odstavka (o Hubadu trije stavki, o Nanutu nekaj več), poleg tega je bil koncert že kar v koncertnem listu poimenovan “zgodovinski glasbeni dogodek”. Kdo ve, kaj so si o vsem skupaj mislili na koncertu prisotni predstavniki družin obeh dirigentov.
