Cankarjev dom, Ljubljana, 22. in 28. septmeber 2017
Po uvodnem koncertu abonmaja Simfonikov RTV je v dveh zaporednih tednih prva dva koncerta svojih dveh abonmajskih ciklov (modri in oranžni abonma) odigral še Orkester Slovenske filharmonije (SF). Že prvi koncert (modri abonma, 22. 9.) je zaznamovalo pomembno solistično ime – makedonski pianist Simon Trpčeski se je kot odličen solist namreč uveljavil že kar v svetovnem merilu. Kdo bi si bil mislil, a tudi SF se je zgodila podobna “nesreča”, kot RTV-ju, saj je tudi dirigenta Alana Buribajeva, ki naj bi dirigiral omenjeni koncert, zadržala takoimenovana “višja sila”, zaradi česar je moral vskočiti Aleksandar Marković; res zanimivo naključje. SF je v svojo celotno abonmajsko sezono 2017-18 vključila celi dve (da, DVE!!!) skladbi slovenskih skladateljev – kar je seveda zelo žalostno, da ne rečem porazno – a je ena od njiju, Matičičevi Groteskni plesi, očitno zaradi menjave dirigenta že izpadla s tokratnega koncerta, katerega spored je tako postal v celoti “ruski”. Koncertni list izpada Matičičeve skladbe seveda ni niti omenil, niti se zanj opravičil.
Koncert se je tako začel kar z Rahmaninovim Koncertom za klavir in orkester št. 3 v d-molu, op.30. Notorično težavna in zahtevna skladba, ki strah v kosti nažene tudi mnogim sodobnim pianistom, za Trpčevskega seveda ni predstavljala nepremostljive ovire. Nasprotno – izpod njegovih prstov je en najtežjih klavirskih koncertov vseh časov dajal bolj vtis sproščene, mestoma celo ležerne, obenem pa prefinjene in elegantne koncertantne skladbe. Spremljava orkestra z bogatim tutti zvokom je bila tudi s strani dirigenta solidno premišljena in učinkovita ter solista ni preglasila. Ugledni pianist Trpčevski je tudi v Ljubljani potrdil svoj ugled. Njegov pianizem je po svoje preprost, neposreden, jasen in iskren, obenem pa prepleten z virtuoznostjo izvedbe tako v tehničnem, kot interpretativnem smislu. To je nedvomno en od razlogov za tolikšen uspeh in navdušenje, kot ga je glasbenik znova in znova deležen od občinstva, botruje pa tudi dejstvu, da ga v goste vabijo najuglednejša svetovna orkestrska in dirigentska imena, npr. Londonski simfoniki in Newyorški filharmoniki ter Lorin Maazel in Gustavo Dudamel. Dirigent Marković, ki nikakor ni prikazal skorajšnjega fiaska, kot je to na koncertu RTV “uspelo” Voltoliniju, je bil učenec Leopolda Hagerja, dobrega prijatelja naših filharmonikov, ki je na primer dirigiral inavguracijski koncert (tudi tokratnega) koncertnega mojstra Janeza Podleska pred 13 leti in nemara že zaradi omenjenega profesorja precej bolj zanimiv vodja orkestra. Po uspelem Rahmaninovu je karizmatični Trpčevski, ki je Ljubljano v okviru Festivala Ljubljana sicer obiskal že poleti, prijazno in v (skoraj) slovenščini nagovoril občinstvo, se veselil ponovnega igranja v Cankarjevem domu in se glasbenikom SF zahvalil za “teden prekrasnega muziciranja”. Sledila sta dva dodatka, oba zaznamovana z lepima gestama: prvega (zadnji stavek Rahmaninove Sonate za violončelo in klavir) je Trpčevski odigral skupaj s solo violončelistom SF Andrejem Petračem, drugega (eno Chopinovih Mazurk) pa posvetil mladi ljubljanski pianistki.
Sledila je še izvedba Simfonije št. 5 v e-molu, op. 64 Petra Iljiča Čajkovskega. Po upokojitvi dolgoletnega timpanista SF Darka Gorenca, ki si ga bomo zapomnili predvsem po glasbeni zanesljivosti in premišljenosti, je bil to prvi redni abonmajski koncert, na katerem je z orkestrom nastopila novo izbrana timpanistka Špela Cvikl. Gre za še zelo mlado glasbenico, ki prihaja iz Velenja in je študirala na hamburški Visoki šoli za glasbo in gledališče. Na tokratnem koncertu je svoje delo opravila z vso samozavestjo, suverenostjo in eleganco, ki pritičejo vsakemu resnemu orkestrskemu timpanistu; ta je za koncertnim mojstrom vendarle “drugi človek orkestra”, kar v svoji monografiji Anatomy of the Orchestra, ki je že davno tega postala klasika, lepo razloži Norman Del Mar: Timpanist je v veliki meri kralj svoje lastne province in v večjih orkestrih se zgolj izjemoma zgodi, da mora sploh kdaj igrati kakšen drug tolkalni inštrument. […] Vizualno se zdi, kot da bi timpanist sedel na prestolu in predsedoval orkestru. To tudi nikakor ni prazna marnja ali kakršnakoli iluzija, kajti dober timpanist resnično postavi in določa standard celotnega orkestra in navdušuje tako ostale glasbenike, kot tudi poslušalce (podčrtal T. V.); njegova vloga je namreč veliko bolj integriran glasbeni del celote kot kateregakoli drugega tolkalnega inštrumenta, ne glede na to, kako pomembni ali zapleteni so posebni učinki, ki jih preostali inštrumenti nudijo.
Zveni, kot da si je enega od motivov iz prvega stavka za drugi stavek svoje 5. simfonije izposodil pred kratkim umrli ameriški skladatelj David Maslanka, znan po izjemnih koncertnih skladbah za veliki pihalni orkester. Tokrat so bile pozavne proti koncu prvega stavka preglasne, izvedba Čajkovskega pa je sicer minila brez posebnih presežkov, a primerno čvrsto. Markoviću sta kljub vskoku uspeli solidna predstava in interpretacija, obe pa seveda daleč od referenčnega posnetka iz novembra 1960, ko je 5. simfonijo v veliki dvorani dunajskega Musikvereina s tedanjimi Leningrajskimi filharmoniki posnel Jevgenij Mravinski. Orkester SF se je z dirigentom slišno dobro ujel, le zadnji stavek, ki je bil za časa njenega nastanka glavni povod za negativni sprejem simfonije, bi bil lahko prav zaradi tega odigran še bolj predrzno, smelo in provokativno – morda tudi v luči epiloga dolgotrajnega filharmoničnega mučenja in vojskovanja z zdaj že nekdanjima dirigentom Lajovicem in direktorjem Damjanovičem, ki nas je v obliki javne agonije spremljala takorekoč celo leto. Ob vsem tem se mi utrne misel, da bi bila nemara še bolj posrečena izbira dramatična 4. simfonija istega skladatelja, ki včasih nosi tudi podnaslov ‘Fatum’ (‘Usoda’).
*
Morda je prav omenjena, pretirano javna šlamastika SF, ki je na trenutke resnično presegla meje dobrega okusa, še dodatno zbila število rednih obiskovalcev abonmajskih koncertov in/ali abonentov, kajti na prvem koncertu oranžnega abonmaja (28. 9.) je bila Gallusova dvorana precej žalostno – in zgovorno – prazna. Zanimivo, da glede na s koncertiranjem v za najem dragi Gallusovi dvorani in na stroške, ki so s tem povezani ter ob že nekajletnem stalnem upadu števila obiskovalcev SF še vedno vztraja ob vsakokratnem ponavljanju abonmajskih koncertov (vsakega namreč odigrajo dvakrat, v četrtek in petek). Pred leti so z izgovarjanjem na pomanjkanje sredstev raje ukinili po en koncert vsakega abonmajskega cikla, kot da bi se odpovedali ponavljanju koncertov. Marsikdo se upravičeno sprašuje, kakšna bo pot SF v prihodnje in kdaj bo naša filharmonična hiša, ki na pročelju nosi letnico 1701, vendarle dobila novo, usposobljeno in resnično strokovno vodstvo, predvsem pa, kdo bo sedel na direktorski stol; konec koncev gre za javni zavod, ki se financira iz sredstev državnega proračuna.
A vrnimo se h glasbi. Na dirigentski podij je tokrat stopil italijanski dirigent in klarinetist Jader Bignamini, ki je s SF nastopil že pred dvema letoma na koncertu z Ano Netrebko v Avstriji, do sodelovanja pa je nemara prišlo prek prvega klarinetista SF Massimiliana Mianija. Za uvod smo poslušali priljubljeno Bizetovo Arležanko, suito št. 2. Ker zasedba orkestra predvideva tudi saksofon, je na tem glasbilu gostoval Domen Koren; kot redkost smo na odru videli tudi kar tri harfe. V drugem stavku se je ponovno pojavil že dobro znani SF-jevski problem s skupnimi vstopi pihal in trobil, v tretjem pa je lep solo prispeval flavtist Aleš Kacjan; lepo sta igrala tudi oboist Matej Šarc in že omenjeni saksofonist Koren. Zadnji stavek suite, Farandole, ki je zelo priljubljen tudi kot koncertni dodatek oz. samostojna skladba, je bil odigran v ustrezno svežem tempu, a vendar s premalo zanosa. Ob omenjenih spodrsljajih je bila izvedba suite sicer uspešna.
V koncertnem listu smo lahko prebrali, da je kritik Antoine Goléa za Koncert za flavto in godala pri nas precej neznanega francoskega skladatelja Andréja Joliveta (1905–1974) zapisal, da “gre za eno tistih Jolivetovih del, v katerih nasilnost odstopi prostor nežnosti, sila in strast se umakneta očarljivosti. […] Včasih je lirično, mestoma pa pikantno in muhasto”, koncert pa je krstil nihče drug kot legendarni Jean-Pierre Rampal. Glede na vse naštete adute pa Jolivetov koncert do neke mere razočara kot sicer kar štiristavčna (izmenjaje dva počasna in dva hitra stavka), a ne preveč fascinantna skladba z bolj bledim vtisom. Krivda za to nikakor ni bila na strani odličnega Mateja Grahka, ki nikoli ne razočara, še posebej v solistično-koncertantni vlogi. Tako je bilo tudi tokrat, njegov prijetno okrogel in mehak ton je že v prvem stavku napolnil avditorij Gallusove dvorane, kar je za sorazmerno nežno in elegantno glasbilo že samo po sebi impresiven dosežek. Spremljava godalne zasedbe predvsem z vidika skupne igre ni bila vseskozi optimalna, Grahek pa, ki je zelo okreten in vsestranski glasbenik in se kot takšen rad loteva tudi drugih zvrsti, predvsem jazza (prisluhnil mu je tudi jazzovski kolega Aleš Rendla, sicer bobnar v Big Bandu RTV Slovenija), je vsebinsko nit Jolivetovega koncerta uspešno izpeljal do gibkega in tako odsekanega konca, da v nekaj nelagodnih trenutkih občinstvo ni ugotovilo, da se je skladba končala. Še posebej nelagodno pa je bilo kaj drugega kot zvonjenje telefona v tišini sekund ob koncu skladbe; toliko o “kulturi” naše koncertne publike, saj incident niti približno ni osamljen, kar velja tudi na primer za koncerte zlatega abonmaja.
foto: Robert Ahlin
Koncertni večer se je nadaljeval z dvema skladbama Igorja Stravinskega. Za Scherzo fantastique, op. 3 so se pridružili še harfistka Anja Gaberc, bas klarinetist Aljaž Beguš in klarinetist Aljaž Kalin Kante. Bignamini je skladbo – tako kot vse ostale z izjemo koncerta za flavto – dirigiral na pamet, v glasbi pa je slišali precej očitne skercozne odmeve Dukasovega Čarovnikovega vajenca. Zanimivo je, da je skladatelj v sicer veliki zasedbi orkestra za to skladbo predvidel samo enega tolkalca (celo brez timpanov), pa še ta ima pičlih nekaj taktov dela. Delikatna skladba je bila izvedena dobro.
Za konec smo prisluhnili bolj “popularnemu” izboru – baletni suiti Ognjeni ptič (pri nas se pojavlja tudi prevod Žarptica, izvirno rusko prav tako Žar-ptica, angleško The Firebird in francosko L’oiseau de feu). Uvod je bil učinkovito zlovešč, lepe sole je ponovno odigral Matej Šarc. Dirigentu je uspelo oblikovati precej bogat zvok orkestra, a je bilo samo igranje občasno premalo natančno in dosledno (izjema: uigrana sekcija tolkal). “Peklenska” komponenta je bila v Peklenskem plesu dobro slišna – pohvalno! V Uspavanki je Paolo Calligaris odigral lep, a preglasen solo, za še uspešnejšo in bolj prepričljivo izvedbo pa bi bilo glasbenike potrebno še bolj podžgati z žarom ali ognjem iz naslova skladbe. Gergijevu je to pred kratkim precej bolje uspelo, seveda pa tokrat iz več razlogov realno nismo mogli pričakovati primerljivega presežka. Vrelec prvinske energije, ki jo terja ta glasba, je (tudi) zato usahnil prav v najbolj neprimernem trenutku – v zadnjih taktih Finala.
