Van Morrison – Roll With The Punches (Caroline International, 2017)

Pridejo Georgie Fame, Jeff Beck, Paul Jones in Chris Farlowe, zbere se še nekaj drugih dobrih glasbenikov, zaprejo se v studio z Vanom Morrisonom, ki spiše pet avtorskih komadov, doda deset interpretacij komadov drugih izvajalcev, in nastane riteminbluesovski album, ki, treba je odkrito priznati, prekaša (vsaj) zadnja dva Morrisonova avtorska studijska albuma s predlanskimi dueti vred. Šlo je za nekolikanj generične plošče, na pričujočem albumu pa Morrison spet nekolikanj oživi. Pardon: sir Van, lani so ga oplemenitili.

Nekateri kritiki so ob nedavnem izidu pričujoče plošče zapisali, da gre bolj kot kdajkoli prej za Morrisonovo raziskovanje bluesa. To je morda nekolikanj pretirana izjava, vendarle pa se kot prva misel pojavi lanski album Stonesov, na katerega so zapisali bluesovske standarde. Morrison se je zadeve lotil nekoliko širše, gre pravzaprav za brskanje po zakladnici ritma in bluesa, torej tudi bluesovskih popevk, njegove avtorske pesmi v tem duhu pa izpričujejo, da večkrat nedostopni bard širokih glasbenih planjav, raztezujočih se od Irske do zahodne obale ZDA in tako naokrog, še ima kaj reči in da to še zna početi na način, ki pritegne. Najbolj sem se namreč bal, da bo spet zabeležil kake splošnohimnične reči à la Keep Me Singing, kar smo že slišali, a njegove nove pesmi se imenitno zlijejo s celoto, ki bi ji lahko s parafrazo naslova neke druge pesmi rekli: blues is a many splendored thing.

Druga misel ob poslušanju je Morrisonova plošča countryjevskih standardov Pay The Devil iz leta 2006, ki so mu jo, kdove čemu, mnogi zamerili. Če je legitimno posnel Irish Heartbeat, ni razloga, da ne bi legitimno posnel tudi pesmi Hanka Williamsa, Webba Piercea, Rodneyja Crowella in Leona Paynea. Tudi takrat je med izbrane biserčke dodal nekaj svojih avtorskih, med drugim naslovno pesem, ki po naslovu nekolikanj spominja na Kristoffersonovo The Devil To Pay, in vsaj podpisanega pozitivno presenetil. S kritiki je že tako, da največkrat čakajo na »nove Astral Weeks«, pri Morrisonu, Dylanu in še komu pa je že tako, da se jih taka pričakovanja prav nič ne dotaknejo. Zanimivo je, da so se pri pisanju o novi Morrisonovi plošči večkrat pojavile omembe tega proslulega albuma, a on ni bil nikoli klasični kantavtor, prej nasprotno: od te označbe je dobesedno bežal. Tudi za pesnika, ki uglasbuje svoje pesmi, se ni imel. Vedno je bil najboljši v dobro odmerjenem preseku več dejavnosti: glasbenik in avtor, pevec, kitarist, saksofonist, ki se je počutil enako dobro v bluesu, etnu, jazzu, singer-songwriterstvu, pop baladi, countryju in drugih teh ali onih oblikah glasbenega izražanja. Glasbeni weltliteraturovec torej.

Če nehamo besedičiti; kaj nam čisto empirično torej ponuja nova plošča Vana Morrisona? Če ga poslušate z vinila, kar priporočam, gre za štiri izdatne glasbene strani, ki se začnejo z dvema avtorskima komadoma, naslovnim in Transformation, na slednjem že srečamo Farlowa in Becka, ki sta prisotna tudi v izvedbi stare uspešnice T-Bonea Walkerja Stormy Monday, v venček povezane z Lonely Avenue Doca Pomusa – to bržčas poznate v izvedbi Raya Charlesa. Od Morrisonovih avtorskih pesmi so tu še Fame, Too Much Trouble in Ordinary People; vse tri so precej boljše od povprečja, ki ga je serviral na zadnjih albumih. Škoda, da je te pesmi skril med predelave; morda bi bilo bolje, da bi izdal album desetih predelav in pet pričujočih avtorskih pesmi obelodanil posebej kdaj drugič. A tudi neavtorske izvedbe so vredne vse pozornosti: čeravno pravijo, da je Morrison s pesmijo Sama Cooka Bring It On Home To Me naredil vse, kar se je dalo, že leta 1974 na koncertni plošči It’s Too Long To Stop Now, je nova različica tista, ki nosi težo preteklih štirih desetletij, kar pove dovolj. Tu je tudi sijajna izvedba pesmi Rosette Tharpe How Far From God, koreninam pa se Morrison klanja tudi z izvedbami pesmi Benediction Moseja Allisona, Lightnin’a Hopkinsa Automobile Blues, Little Walterja Mean Old World in Boja Diddleyja Ride On Josephine, ki tudi zaključi album (z Diddleyjevega repertoarja je tudi I Can Tell). Zapuščina Chess Records torej ne izostane, izvedbe teh in druglih pesmi pa so s pomočjo hammondov Georgieja Famea denimo v Basiejevi Goin’ To Chicago ali Teardrops From My Eyes Rudyja Toombsa z repertoarja Ruth Brown, Raya Charlesa, Louisa Jordana in še koga, pa orglic in perkašna glavnega protagonista (in Paula Jonesa) navdihnjene, kot se za Morissona spodobi. Napovedal je jesensko-zimsko turnejo … morda ravno pravi čas za kak polet na Irsko, v Španijo ali Francijo, kjer bo med drugim nastopal. »Bluesa ne seciraš, samo igraš ga,« je izjavil sir Van Morrison. Poslušajmo ga!

Share