promocijski plakat turneje 2017, arhiv skupine
Nick Cave & The Bad Seeds – Arena Stožice, Ljubljana, 30.10.2017
To noč se mi je sanjalo, da sem dan po koncertu v središču Ljubljane srečala Nicka Cava. V kavarni hotela Slon je čakal na kavo. V svoji značilni črni, ozko krojeni obleki in suknjiču ter bledikavega obraza je izgledal krhek in utrujen. Kavo sem mu plačala. Nasmehnil se je. “Nick,” sem ga ogovorila, “te lahko nekaj vprašam?” “Sure,” je rekel. “Ta intervenirajoči bog, v katerega, praviš, ne verjameš, pa se vseskozi tako ali drugače pojavlja v tvojih besedilih – povej, kakšen odnos imaš vendarle z njim?”
Na to mi Nick ni odgovoril. Zapustil me je v suspenzu. Zato pa je muzike in pozornosti lačno (menda) desettisočglavo množico dobri dve uri hranil kot Kristus z – namesto nekaj ribami in vinom – dobro uigrano glasbeno tovarišijo ter predvsem svojo karizmo, ki je, kot se po družabnih medijih razlega dan po koncertu, “zdravilna”, “religiozna”, “angelska”. Kar ni presenetljivo, saj je Cave tudi tokrat večino koncerta odpel med publiko, ki ga je nosila, dvigovala, se ga dotikala, mu stiskala roke, ponujala vrtnice, z njim plesala in pela na odru (v dodatku) in pod njim, vzklikala in ga malikovala. Tudi, kadar jih je okrcal zaradi vojaersko-amaterskega snemanja. “What is this? You still have this shitty phone?”, se je namrgodil pred mobi ekran enega od poslušalcev v Red Right Hand.
Za razliko od ostalih božanstev rockovskega panteona, ki skriti za ograjami in varnostniki, ter opremljeni z ušesnimi monitoringi ter ostalo sodobno odrsko tehnično kramo povečujejo fizično in čustveno distanco do poslušalca/ke, se mu/ji Cave preda scela. Telesno, emocionalno in vokalno. Tu je najmočnejši, najiskrenejši, in tudi najbolj biblijski.
A Nick Cave ni bog, je zgolj človeško bitje, ki ga je grozljiva izkušnja pred dvema letoma pretresla do temeljev, tako, da je njegov zadnji album Skeleton Tree (recenzijo si lahko preberete tukaj), ki ga je skoraj v celoti predstavil na tokratni turneji, težak zalogaj tako za poslušalca kot za odrsko izvedbo, sploh v tako neintimnih, hladnih betonskih prostorih, kot so športne arene. A presenetljivo dober zvok in nekaj lučkarskih spretnosti je vseeno ublažilo vsaj nekatere (tehnične) travme v Stožicah.
Komadi iz Skeleton Tree so valovali v težkem, mrakobnem vzdušju, ki ga je občasno dvignila celestialna, z efekti podprta violina bradatega maga Warrena Ellisa, ki ob Cavu tvori gonilno silo benda The Bad Seeds. Preostale “hite”, ki so jih poleg omenjene dvojice v repertoar vpletli George Vjestica (kitara), Jim Sclavunos (tolkala, vibrafon), Martyn Casey (bas kitara) in Thomas Wydler (bobni), smo povečini že slišali konec novembra 2013 v Hali Tivoli (Jubilee Street, Higgs Boson Blues, Red Right Hand, The Weeping Song, From Her to Eternity, Into my Arms, Stagger Lee in Push The Sky Away), a so tokrat – vsaj trojček iz prejšnjega Push The Sky Away albuma – zveneli bolj zrelo in dodelano. Nenadni kakofonično-rockerski izbruhi, ki pretresejo baladno ali kabarejsko vzdušje, pa so tako ali tako zaščitni znak Bad Seedsov. Slednjih momentov zato tudi tokrat ni manjkalo (Tupelo, Jubilee Street, Stagger Lee itd.), a so bili redkeje posejani.
Nick Cave se zdi z razgaljeno, ranljivo prisotnostjo in otipljivo žalostjo močnejši, kot je kdajkoli bil – morda ne (še) toliko po sami glasbeni, kot po izpovedni plati. Samo največji umetniki namreč lahko najbolj intimne in boleče osebne tragedije tako visceralno, a hkrati tako subtilno transformirajo v kolektivno, večgeneracijsko katarzično izkustvo.
In nenazadnje – Cave očitno postaja (oziroma je verjetno že postal) prevelik in predrag za Slovenijo. Srečo imamo, da nas, bržkone zaradi dolgoletnega sodelovanja z Vidmarjem in Škuc Ropotom ter afinitiete do ljubljanske publike, ne obide kot večina ostalih.
