Willie Nelson & The Boys – Willie’s Stash Vol. 2 (Columbia Legacy, 2017)

 

Leta 2014 je Willie Nelson izdal album sodelovanj s sestro Bobbie, kar samo po sebi ni nič neobičajnega – z Bobbie sodeluje že desetletja, saj je tudi članica njegovega benda. Šlo pa je za zalo minimalistična, intimna, baladna sodelovanja, ki jih je potegnil iz bogatega arhiva posnetkov in se odločil za serijo Willie’s Stash, pri kateri gre za obelodanjanja arhivskih družinskih sodelovanj, ki v času nastanka niso prišla na svetlo iz takih ali drugačnih razlogov.

Letos je neutrudni Nelson že izdal ploščo God’s Problem Child, pričujoča izdaja pa nadaljuje zdaj že nekako pričakovan tempo dveh albumov letno. Kdo bi dejal, da je Willie hiperproduktiven (kot se zlasti pri nas rado dogaja, če kdo veliko dela), a če količkaj spremljate njegovo kariero, je jasno, da človek s tolikšno delovno vnemo pač tudi veliko izdaja, sploh če pomislite, da ne izda čisto vsega, kar ustvari, in že od začetka svoje glasbene poti ustvarja zvečine z visokim povprečjem kakovosti. Če pomislimo še, da je nekoč bilo normalno, da so albumi izhajali »na letne čase«, je Willie Nelson nekako ravno prav uravnan, pred nami pa je drugi del serije iz družinskega arhiva. Glede na vse večjo odmevnost tega, kar počneta njegova mlajša sinova Lukas in Micah z bendom Promise of the Real (bodisi sama bodisi z Neilom Youngom), ni bilo odveč pričakovati, da bo iz Nelsonovega tabora slej ko prej prišlo nekaj takega.

Večina posnetkov na plošči je starih okrog šest let, nastali pa so pod budnim očesom Buddyja Cannona v Williejevem studiu Pedernales med snemanjem albuma Heroes, na katerem sta se Lukas in Micah prvič glasneje oglasila v očetovi družbi. »Nikoli naju ni v nič silil,« sta povedala. »Glasbila so ležala vsepovsod po hiši in lepega dne sva jih prijela v roke!« Pričujoči posnetki so sprva nastali z Williejem in Lukasom, Micah pa je sodeloval zgolj na nekaterih, a je Willie dejal: »Tole zveni dobro, naj bo tudi Micah v vseh pesmih, pa naredimo album!« Zelo sproščeno je šlo, fantje so izbrali pušeljc countryjevskih standardov in se spustili z vajeti. Večina pesmi je z repertoarja Hanka Williamsa (Move It On Over, Mind Your Own Business, I’m So Lonesome I Could Cry, Your Cheatin’ Heart, Cold Cold Heart, Mansion On The Hill in Why Don’t You Love Me), posneli pa so tudi eno največjih uspešnic Hanka Snowa I’m Movin’ On, Send Me The Pillow That You Dream On Hanka Locklina, Can I Sleep In Your Arms Hanka Cochrana in eno najboljših Williejevih pesmi Healing Hands Of Time. Pozimi 2016 so dosneli še My Tears Fall Alysse Miller in zaključili redakcijo. »Na tak način lahko te pesmi spet približamo mlajšim generacijam,« je povedal Willie Nelson, »in jim damo novo življenje!« Pesem Alysse Miller je na albumu izjema, gre za novo pesem, medtem ko so vse druge stare tudi po šest desetletij; ob izidu albuma je Move It On Over dopolnila sedemdesetko.

Glasbena podlaga pesmi je tradicionalno countryjevska, sodeloval je enajstčlanski ansambel z značilno prisotnostjo Williejevega Triggerja in orglic Mickeyja Raphaela. Glasovi treh Nelsonov so si podobni, Williejev pri skoraj petinosemdesetih nekoliko bolj vibrato, a tudi sinova se ne pustita, značilen nelsonovski nosljajoči zven je vseprisoten, fanta pa kljub mladosti vseh teh stalnic ne pojeta »kar tako«, z njimi sta rasla, »bile so vsepovsod«, kot sta povedala. Lukas je ta hip eden najperspektivnejših kitarskih herojev v slogu Eddyja Shaverja ali SRV-ja, le da z nekolikanj manj uničujočim življenjskim slogom. Na posnetkih je igral električno kitaro in dobro, trio Nelsonov pa je ob izidu dal v javnost tudi niz intimnih videoposnetkov, na katerih s tremi akustičnimi kitarami izvajajo pričujoče pesmi. Morda je ravno to edini očitek plošči, namreč čemu jih niso res posneli kar tako: v polkrogu, s tremi akustičnimi kitarami in glasovi, ki, se zdi, ko jih poslušamo, nosijo v sebi stoletja.

Share