Že odkar je Annie Clark izdala prvenec in pozneje sodelovala z Davidom Bryneom, me vsakič pošteno zanima, kaj bo naredila prihodnjič. Sploh, ker sem kot brenkač in navdušen pristaš kitar silno firbčen tudi okrog tehnikalij in Annie upravičeno velja za eno najvidnejših sodobnih kitaristk – eksperimentatork, ki ima tudi svojo kitarsko linijo. Nekateri pravijo, da so kitare St. Vincent, ki jih izdeluje Music Man, grde, meni pa denimo delujejo nadvse estetske, kar je tudi »termin«, ki ga velja uporabiti za glasbo in pojavo dotične St. Vincent.
Tri leta smo čakali, kaj bo nasledilo album St. Vincent, s katerim je Annie Clark, se zdi, dokončno zakoličila svojo glasbo in podobo tudi v širši javnosti, ne zgolj v izbranih krogih. Ti ji zdaj sicer očitajo, da se je izneverila kitari v prid plesnih ritmov, pa tudi, da si javno podobo gradi bolj na zvezah s proslulimi manekenkami in igralkami, kot pa z glasbo, in da je album, ki je pravkar pred nami, predaja mainstreamu. Težko se je strinjati; nov album je res ustrojen na »beat«, vendar že ob bežnem poslušanju ni mogoče trditi, da gre za kakršnokoli pop glasbo, ki bi bila primerljiva s tem, kar dandanes velja za »pop obrazec«. Clark si je pop priredila in v ta namen res žrtvovala nekoliko kitare, ali bolje rečeno, v ta namen postavila kitaro nekoliko bolj v ozadje zvočne slike. Kot rezervo, ki pa se pojavi, ko je treba, beri: tam in na tak način, ki ga v popu ne bi ravno pričakovali.
Dvomim namreč, da bi na Anniejin album tripali obiskovalci »diskačev« ali bolje, ker teh domala ni več, mondenih okolij, kjer se dandanes pleše in zabava. Dvomim tudi, da bi Annie Clark poslušala klientela albumov Nicki Minaj ali Miley Cyrus izpred nekaj let (tudi ona namreč še zdaleč ni zgolj plehka pop lutka, za kakršno se nam je predstavljala do nedavnega) ali Katy Perry ali Meghan Trainor. Tudi za oboževalce plesne Madonne album ne bo, čeravno bi vas nekateri ritmi sprva prepričali v nasprotno. A potem je tu spomin na podobna obdobja Davida Bowieja in Princea. In pojavi se … kitara. In aranžmaji, ki jih nikoli ne boste srečali na Madonnini plošči ali na kateri od zgoraj naštetih izvajalk. Če že moramo opredeliti glasbo na novi plošči St. Vincent, bi jo poimenovali nenavadna. Gre za konceptualno izrabljanje nekaterih pop obrazcev za ustvarjanje videza pop albuma, ki pa po tematski usmeritvi, besedilih in končni produkciji zazveni vse prej kot to. Nekateri so album pospravili v predal »eksperimentalni pop«. Morda bi za single, ki so izšli kot napovedniki: New York, Los Ageless in Pills nekako to še zmoglo obveljati, ko pa slišite denimo Happy Birthday, Johnny, Smoking Section, Hang On Me ali Dancing With A Ghost/Slow Disco, se spomnite, da Annie Clark definitivno ni nikoli bila in stežka kdaj bo pop izvajalka. Če pristavimo »eksperimentalni«, omejimo »mainstream« in zgodovini glasbe v prid bo verjetno Masseduction najlažje pospraviti v to nišo. In ja, ovitek in oblikovanje nasploh je »pop art«, ni kaj. V rožnato-modri barvi, a ne pretirano, tudi vinil vleče bolj na rdečo. Zraven plakat z besedili. Občutek imamo, kot bi prišli v swinging London v šestdesetih, v časovno zanko, a ta šestdeseta so vendar tudi dvatisoča, česar se ekipa Annie Clark dobro zaveda. Bo kdo spet privlekel na dan »retro«. Pa naj!
Glasba in nastopi Annie Clark (prav zdaj je na svetovni turneji) niso za množice, ki vijejo roke, in to se zdaj že ve; You Tube je poln haterjev, ki pod njenimi najbolj odbitimi videoposnetki jadrno zapisujejo najrazličnejše opazke in »dolgčas« je še najbolj nedolžna med njimi. Štadionski nastop pred večtisočglavo množico z eksperimentalno fuzz kitaro, atonalnim igranjem, petjem, ki je v največjih skrajnostih nekje med Björk in Debbie Harry … Če ne bi vedeli, da obvlada, bi bilo brez veze, mar ne? Ne!
