Bob Dylan – Trouble No More (Columbia, 2017)

 

Trinajsto poglavje Dylanovega niza uradnih neuradnih izdaj je končno tu. V letu po ovenčanju z Nobelovo nagrado je izdal trojni album standardov in pričujočo zbirko, ki obeležuje poleg proslulega newportskega bržčas najkontroverznejše obdobje njegovega ustvarjanja, skoraj vsesplošno osovraženo »nabožno« obdobje. Stvari so zdaj končno tam, kjer morajo biti, torej pri dejstvu, da nam Dylan tudi kot pridigar ima kaj povedati in da zadeve niso nikoli tako slabe, da po mnenju občestva ne bi mogle biti še slabše.  »Jezusovemu« obdobju 1979-1981 je namreč skoraj neposredno sledilo kritiško in komercialno najbolj sušno obdobje njegove kariere, prav tako zabeleženo z albumi, ki jih bo treba nekoč znova ovrednotiti: Empire Burlesque (1985), Knocked Out Loaded (1986) in Down In The Groove (1988), če koncertnih Real Live (1984) in Dylan & The Dead (1989) ne štejemo ter če odštejemo delo z bendom Traveling Wilburys in tudi dva po splošnem mnenju (precej) uspešnejša studijska albuma Infidels (1983) in Oh Mercy (1989). Potem se je desetletje zaključilo, Dylan pa se je v očeh javnosti pobral šele leta 1997 z albumom Time Out Of Mind.

Dylan je že takoj na začetku svoje ustvarjalne poti postavil visoke umetniške standarde, ki se jih pozneje ni niti trudil dosegati ali presegati; dosegel ali presegel jih je enostavno tako, da je šel naprej. Ko se je leta 1979 po izidu albuma Slow Train Coming in zlasti Saved podal na turnejo, na kateri se je odrekel vsevdiljnemu ponavljanju starih obrazcev, mu je to zamerilo občestvo, ki je želelo ves čas poslušati stare hite. A razlika med umetnikom in zabavljačem je ta, da slednji pridobiva svoje občinstvo tako, da mu streže, prvi pa tako, da počne svoje in čaka, da občinstvo pride k njemu; to je ustvarjalno dolgoročno bržčas tudi edina prava in možna pot. Feni zvečine tega žal ne razumejo in menijo, da so opeharjeni, če vsak večer ne slišijo »svojih komadov«. To je seveda njihov problem in Dylan (pa še kdo drug) je za to plačal visoko ceno. Eno najvišjih prav v tem obdobju, ko se je odločil, da bo na odru igral zgolj nove pesmi. Dvorane niso bile polne, a to ga ni motilo, prav tako kot ga ni motilo, da je leta 1966 na turnejah ves čas prenašal takšno ali drugačno izžvižgavanje.

S pričujočo zbirko redkih koncertnih in studijskih posnetkov iz obdobja 1979-81 na osmih cedejih (plus DVD z redkim videogradivom – kupite lahko tudi krajšo različico na dveh cedejih in štirih vinilkah) nam, če nam že poprej ni bilo, postane dokončno jasno, kako je Dylan sledil svoji muzi v tistih nekaj letih in kako dobro je to počel. Čeravno album Shot Of Love, ki stoji na zapiku tega obdobja, morda kot celota ni njegov najboljši album v karieri, premore denimo pesem Every Grain Of Sand, antologijsko pesem, ob kateri zlahka pozabimo na nekatere druge, morda manj uspele. Tudi The Groom Is Still Waiting At The Altar in Caribbean Wind s snemanj za ta album nista pesmi, nad katerimi bi se zmrdovali. In če poslušamo prva dva albuma, Slow Train Coming in Saved (1980), nam Dylan v lastni obliki tu bolj tam manj pridigarskega gospela pripoveduje nekaj, v kar dejansko verjame … podobe apokalipse in vsakovrstnega pogroma pri njem niso novost, to vedo vsi, ki so bolje poslušali njegova zgodnejša dela, zlasti pesem A Hard Rain’s A-Gonna Fall in album John Wesley Harding. Čemu pridigarska konotacija? Pokukajte malce v ameriško izročilo; eden Dylanovih mnogih obrazov je tokrat večkrat gromovniški, a dobro ve, kaj počne. Pogrom je med drugim napovedoval tudi nabožni blues in cel kup druge ljudske glasbe … pa smo pri klasičnem minstrelstvu (»song and dance man«), ki je ob prelomu desetletja iz sedemdesetih v osemdeseta delovalo tako nezaslišano. Bend je ves čas odličen, izvedbe niso medle, kot bi morda bile, če bi šlo za nekakšno modno muho, pač pa udarijo z vso močjo: pevsko in interpretatorsko.

Sopotnica obsežne zbirke, ki že tako ali tako vsebuje bogat spremni aparat, je knjiga Clintona Heylina Trouble No More, ki s podnaslovom »Kaj se je v resnici zgodilo?« meče nekolikanj drugačno luč na Dylana kristjana. Splača se jo vzeti v roke. Privrženci rockovske trivie veste, da je pri albumu Slow Train Coming imel prste vmes med drugimi tudi Mark Knopfler, a ta zgodba je dolga. Kot tudi različne anekdote o Dylanovi verski »preobrazbi«. Sam tega dogodka ne vidi tako. In nekatere najboljše pesmi v karieri so ga še čakale.

Share