Nick Cave & The Bad Seeds – Lovely Creatures (Mute/BMG, 2016)

 

Oktobrski koncert Nicka Cava z zasedbo Bad Seeds je še svež v spominu, tale kompilacija pa nosi uradni datum 2016, vendar jo je bilo pri nas moč zaslediti šele v prvih mesecih letošnjega leta. Izšla je v krajši in razkošnejši različici (razkošnejši sta celo dve, malo manj in malo bolj razkošna), umanjkala pa ni niti vinilna, ki prinaša siceršnji krajši izbor. To pot se bomo omejili na tri vinilke, čeprav smo preposlušali (in prebrali) tudi deluxe, ki je pri nas še vedno na voljo.

Zbirka je opremljena v slogu; z minimalistično naslovnico in številnimi značilnimi simboli na hrbtni strani: mrtva žival, cerkev, pismo, pištola, morska deklica, lopata. Vse to asociira tako na posamezne pesmi kot na teme iz opusa Nicka Cava; nekaj malega smo o tem v Novi muski že pisali v posebnem eseju, bilo pa je podrobno razloženo marsikje, med drugim se temam ni bilo moč izogniti v knjižici, ki pripada pričujoči kompilaciji v razkošni različici.

Ureditev kompilacije ni kronološka, kar je po svoje dobro, saj je na tak način odprtih več možnosti, ne nujno tematskih, bržčas pa, tako ali drugače, zagotovo (tudi) tematskih. Zanimivo se je vprašati, po kakem ključu si denimo sledita pesmi O Children in The Ship Song, a vestnemu poznavalskemu očesu bo kaj hitro jasno, kako je tokrat s ključi, z zaporedji in s tematskimi ureditvami. Pri vinilni izdaji gre namreč izbor takole (predvidevam, da obdobja in albume, s katerih so dotične pesmi, poznate): najprej Loverman, ki mu sledi trojček Tupelo, Deanna in From Her To Eternity, nato trojček The Weeping Song, Dig, Lazarus, Dig!!!, People Ain’t No Good, njemu Higgs Boson Blues, Straight To You in Where The Wild Roses Grow, nakar pride, se zdi, jedro Cavove »ljubezni in greha«: Into My Arms, Love Letter, Red Right Hand, The Mercy Seat, njemu sledijo O Children, The Ship Song in Stranger Than Kindness, nakar preidemo v zaključni kvartet Jubilee Street, Nature Boy, We No Who U R in Stagger Lee – pomenljiv konec pomenljive »krajše« vinilne ureditve kompilacije. Kak zlobnež bi lahko dejal tudi, da so pesmi tako urejene, ker je treba paziti na dolžino posamezne strani vinila; od A do F jih tokrat naštejemo.

Pisalo se je, da sta poleg pesmi z zadnje plošče Skeleton Tree, ki jo je Cave predstavljal tokrat in na pričujoči kompilaciji glede na datume ni vključena, na koncertih trenutne turneje ostali v najbolj intenzivnem spominu različici pesmi High Boson Blues in Jubilee Street. Slišali so se očitki, da je Cave igral preveč nove plošče, a Cave ni prišel igrat »best of«, pač pa predstavljat taisto novo ploščo. In ko smo pri morebitnih pomanjkljivostih pričujoče vinilne kompilacije: če vam morda kak komad umanjka, pojdite preverit na deluxe; glede na to, da tokrat pišemo o vinilu, so tu prisotne seveda tudi omejitve prostora, če nočete različice na dvanajstih LP ploščah (kar je sicer tudi izvedljivo).

Jasno, vse te pesmi že imamo, tudi tiste v razkošni izdaji, poznamo tudi videoposnetke s priloženega DVD-ja pri slednji, pa kaj. Zanimivo jih je slišati v novih kontekstih, drugače urejene. In nekaterih pesmi se nikoli ne naveličamo. Star je šestdeset let, življenje ga je precej frcalo in krcalo, pesmi pa ostajajo iste, intenzivne, ne glede na to, na kakšno kompilacijo jih razpostavimo. In cena trojnega vinila je tokrat zares ugodna.

Share