Brutus in Ponor v Klubu Gromka

99,9 % ali Kako s ponorelim Ponor in brutalnim Brutus v mirnejši spanec

Brutus in Ponor, Klub Gromka – Metelkova mesto, Ljubljana, 10. november 2017

 

Ko sem si pregledal in popraskal jajčka zaradi novembrskih brkov, si dal nalepko na kamero osebnega računalnika, da me slučajno trumpizmi ne gledajo, preskočil par hipsterskih koncertov (čeprav še zmeraj ne vem, kaj pomeni biti hipster?!), si skuhal pizdomičje, zbral energijo in korake, da sem pristopil k petkovem potresu belgijskih ravnic in zagrebških gričev. Taki časi so. Tuti fruti. Zmešana jajca. Eni majo za pivo, drugi ne. Greš na metalski festival in doživiš black jazz. Na drugi strani prestolnice lahko obiščeš avant/pop/grunge post rock. Svašta. Zato je najbolje, da opredelimo Brutus kot alternativa, kot se tudi sami opišejo na spletu in dodajo Leuven. Mesto v Belgiji. Ali bolje Brutus iz Leuvna. Trese se nekje med Savages, Explosions in the Sky in The Dillinger Escape Plan.  Ali kakor je kolega odgovoril možem v modrem, ki so mu skočili iz grmovja na pot na koncert na Martinov dan in ga med ostalim vprašali, kam gre: »Ah, na Brutus, igrajo post rock, noise, hard core.«, filozofski policaj pa je prirodal: »Aha, nadgradnja rocka!« Dogajajo se spremembe. Bendi na Metelkovi začenjajo točno oziroma akademskih sedem minut. Glede tega smo bližje evropski uniji, če sploh kaj takega obstaja.

HC bend iz Zagreba Ponor. Tako kot pri metalski publiki tudi punk/HC zvestoba ostaja do groba. Predvozači so dodobra ogreli klub Gromka, ki s svojo intimo ponujal dobro vzdušje za petdeset glav željnega poslušanja. In tudi odziv je bil gromek. Podpora predskupini kaže na pripadnost subkulturi. Posvetilo jebenemu sistemu in enakovredno spoštovanje nežnejšega spola je samo še dokaz, da punk/HC nikdar ni bil samo glasba, ampak tudi odnos do sveta. Mnenja sem, da prepričati prepričane ni cilj, zato subkulture naj gredo na plano in naj se zgodi sprememba v sistemu. Teksti benda, ki so že veterani scene, so močnejši element nastopa.

Tri pomembne točke so se zgodile na Brutus. Postavitev benda, nastop v živo in skoraj popolnost. Že v recenziji Artan Lili  v Gali Hali sem omenil ženski princip oziroma energijo. Pri belgijskem bendu se pozna tudi enakopravnost kot eden izmed glavnih adutov HC scene. Kar dela ta trio še posebej poseben, je postavitev glavne pevke kot bobnarke, ki je z bobni postavljena na desno stran odra v isto vrsto z basistom in kitaristom. Fokus je avtomatsko preusmerjen in daje veliko poudarka na poslušanje kot tudi na videz nastopa. Vsi trije člani so tudi bistveno bolj živi. Pevkin glas je bil totalno živalsko presenečenje, ki se je stopil z neukrotljivim skorajda ponorelim, a popolnim bobnanjem. Popolno norenje, a zelo natančno. Ko poslušaš prvenec Burst, se malo ustrašiš in se zamisliš, kako naj bi to zvenelo v živo. Pevka hkrati poje in bobna. A je to lahko kvalitetno tudi na odru? O ja, o ja! Ne pretiravam, če napišem, da se v živo sliši podobno kot na plati.

Že uvodni komad March je nakazal stisnjeno energijo članov, ki so komajda zadrževali izbruh. Pevka Stefanie je mencala, še preden je začela tepsti bobne. Tepsti v prijetnem pomenu besede. Najboljši komad se ponavadi posname na drugem mestu plate, a že prvi, ki je March, ponazori divji pohod, ki se nadaljuje skozi res odličen prvenec. Teksti so enostavni za razumet, a hkrati globoki in življenjski. Vse, samo ne laž, omenijo v prvem komadu. In nastop je bil iskren in brutalno Brutus. Ni bilo časa za pretvarjanje in brezveznarije. Udarili so na polno. Horde, ki so se zbrale tisti petek, so podivjale po vsakem komadu. Spontano vriskanje. Horde II so me pripeljale do viška napetosti in me spustile na dno. Kot doživetje vrhunca, ki to ni. Melodičnost Justice de Julia II me je pripeljala tudi do plesnih korakov. Sigurno se skriva Julijina pravica nekje v plesu, ki nas bo pripeljala do resnice. Skozi celoten nastop sem bolj ali manj buljil v šus, ki sem ga doživljal skozi živalski krik Stefanie. Drive me je dejansko pripeljal do vrha, kar je podobno tudi na plati, kjer sta March in Drive pikici na i. Mešanica post rock, metal in HC je tako popolna pri Brutus, da sem se samo prepustil in zaupal, da me ne bodo pustili na cedilu z živo predstavo. Kdaj pa kdaj moraš tudi zaupati. Če mislite, da pevka samo živalsko kriči, se v Child prikaže tudi njena nežnejša plat, tista ženstvena. Oba moška predstavnika sta včasih podpornika, včasih na trenutke gonilni sili benda. Od tu tudi neka nerazložljiva primerjava s The Smiths. Njeno prijetno petje je bilo zatišje pred končnim viharjem. Baby Seal je komad posvečen naravi in umirajočim živalskim vrstam, žal smo že prestopili točko brez vrnitve. Komad je apokaliptičen. In nastop se je še kar naprej tresel od navdušenja.  Konec z All Along in Horde je prinesel 99,9 odstotkov popolnosti. »Vedno je bila tu« – all along. Povezava All Along z neko materijo, ki je vedno tu in bo poskrbela za nas. Brutus so poskrbeli za 99,9 odstotkov. Na bis se niso vrnili, najbrž z namenom. Najbrž je tako tudi prav.

Z novo izkušnjo živega nastopa sem zdrknil pod rjuho, v ušesih mi je prijetno šumelo, zaradi pizdomičja odvajal tekočino iz telesa in zaspal sem v sanje dobre glasbe. Še kdaj tako, Mr. Moonlee, ki skrbi za kvaliteto in ne toliko za kvantiteto…Potresno!

foto: Goran Mlakar

Share