Orkester Slovenske filharmonije

Orkester Slovenske filharmonije v Modrem abonmaju 3; Cankarjev dom, Ljubljana, 26. oktober 2017

 

Za tretji koncert svojega Modrega abonmaja je Orkester Slovenske filharmonije (SF) izbral Mendelssohnovo velikopotezno in slavnostno, a relativno slabo poznano in še redkeje izvajano (vsaj pri nas) Simfonijo v B-duru, op. 52 ‘Hvalnico’ (izvirno Lobgesang). Gre pravzaprav za simfonično kantato, ki za časa skladateljevega življenja ni bila nikoli izdana, več desetletij po skladateljevi smrti pa so jo z “izgovorom” lažje sistematizacije skladateljevega opusa izdali kot simfonijo št. 2, kar sicer nikoli ni bila Mendelssohnova oznaka ali namen. Zadnja veljavna ureditev oz. popis Mendelssohnovega opusa skladbe ne uvršča več med simfonije, temveč med vokalne skladbe, zato Hvalnice v koncertnem listu pravilno tudi SF ni navedla kot simfonijo št. 2.

SF je posebej poudarila in izpostavila namembnost tokratnega abonmajskega koncerta v vlogi “obeležitve velike obletnice reformacije”; 31. oktobra 1517 – torej pred natanko 500 leti – naj bi Martin Luther na vrata cerkve v Wittenbergu namreč famozno pribil svojih 95 tez (mnenja zgodovinarjev o tem, na kateri točen datum je Luther teze pribil na vrata cerkve oziroma celo ali jih je sploh dejansko pribil, se sicer še vedno krešejo). Kljub temu pa je obiskanost (vsaj četrtkovega) koncerta neslavno ostala pri zdaj žal že kar “običajni” abonmajski dokaj prazni Gallusovi dvorani. Ob omenjeni obeležitvi 500. obletnice reformacije smo lahko v koncertnem listu brali tudi daljše tozadevno razmišljanje oz. esej, ki sta ga podpisala mag. Geza Filo, škof Evangeličanske cerkve AV v Sloveniji ter kulturni in literarni zgodovinar dr. Jonatan Vinkler.

Strukturno ima približno enourna skladba tri uvodne – simfonične instrumentalne stavke, ki jim sledi dolg, kantatni četrti stavek, razdeljen na deset stavkov (recitativov, arij in zborov). Ker skladba terja tudi soliste, sta ob Zboru Slovenske filharmonije ter Mešanem zboru Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina zapeli še naši sopranistki Mojca Bitenc in Monika Fele ter avstrijski tenorist Franz Gürtelschmied.

V slavnostnem, fanfaričnem uvodu je orkester zazvenel svečano in homogeno, prepričljivo je bilo tudi nadaljevanje, precej številčna sekcija trobil (štirje rogovi, tri pozavne) pa je bila mestoma preglasna. Gostujoči mladi estonski dirigent Risto Joost je izvedbo vodil sorazmerno rutinirano, zato presežki niso bili niti mogoči niti pričakovani; posamezni odseki so mu sicer uspevali tudi bolj prepričljivo in z znatnejšim smislom prepletanja partiturnih prvin v smiselno celoto. Omenjeni sklepni kantatni stavek je najprej zaznamoval skupni vstop orgel (Tomaž Sevšek Šramel) in velikega združenega zbora, ki sta ga obe zborovodkinji (Martina Batič in Jerica Rudolf) dobro pripravili in uravnotežili. Tako tokrat (ob predvsem močnem moškem delu zbora) ni bilo bojazni, da bi dinamično sliko in vtis popačili vse prepogosto preglasni soprani.

Med solističnim vokalnim tercetom se je brez dvoma najbolje odrezala sopranistka Mojca Bitenc, ki tako doma, kot tudi v tujini uspehe niza enega za drugim, v abonmaju SF pa smo jo srečali že v prejšnji sezoni. Zdi se, kot da njen glas z vsakim koncertom samo še pridobiva na žlahtnosti, izraznosti in bogati barvitosti. Tenorist Gürtelschmied je bil v svojem nastopu soliden in pohvalno suveren tudi v višjih legah, na splošno pa premalo prepričljiv. Slišali smo tudi lep skupni nastop Bitenčeve in Feletove, ki je Gürtelschmieda nemara vzpodbudil, da je svoj solo, ki je sledil njunemu, vendarle odpel bolj suvereno. Sledila sta precej navdušujoč skupni nastop orkestra, zbora in orgel ter lepo odpet in izveden koral; v duetu sta se dobro ujela tudi Bitenčeva in Gürtelschmied. Impresiven je bil tudi zborovsko-orkestrski zaključek Mendelssohnove skladbe, a se bojim, da en najkrajših koncertov v abonmajski zgodovini SF – trajal je namreč zgolj eno uro – ni dosegel željenega učinka in/ali odmevnosti.

Share