Saz’iso: At Least Weave Your Handkerchief At Me – The Joys and Sorrows of Southern Albanian Song (Glitterbeat, 2017)

 

Glitterbeat, na letošnjem Womexu že četrtič zapored okronana za najboljšo world music založbo, z nemalokrat glasbeno drzno, tudi družbeno senzibilno držo vedno znova odpira nova in vznemirljiva poglavja muzik sveta – tistih daleč, in v zadnjih nekaj letih tudi teh, ki so nam relativno blizu. Po uspešnem vstopu v svet novega sevdaha, ki ga zastopa Damir Imamović ter fantazmagoričnemu folku domačega tria Širom, je vrata na Balkan odprla še bolj proti jugu.

Pravzaprav je Chrisa Eckmana in Petra Webra k izdaji najbolj znanih albanskih saze izvajalcev, združenih pod imenom Saz’iso nagovoril legendarni producent Joe Boyd, velik ljubitelj tovrstne muzike, ki se je pred nekaj leti povezal z albanskim etnomuzikologom ter glasbenim producentom Lucyjem Duranom in umetnikom Editem Pulo, ki ju je slišal v BBC-jevi oddaji o albanski glasbi. Skupaj so izbrali najboljše glasbenike in pevke, s katerimi so posneli čudovit album tradicionalnih južnoalbanskih pesmi in plesnih viž z baladno, šaljivo, ljubezensko, politično in tudi emigrantsko tematiko. Še posebej slednja je blizu tudi mnogim izvajalcem in izvajalkam na plošči, ki so danes razseljeni po celi Evropi.

Glede na to, da je izven Albanije saze kot glasbeni slog slabo poznan, je uvodno branje znanega albanskega etnomuzikologa in skladatelja Vasila S. Toleja več kot dobrodošlo. Saze je namreč urbanizirana ljudska muzika, ki so jo v začetku 20. stoletja v mesta prinesli migranti s podeželja in v kateri se tradicionalni glasbeni in pevski slogi, estetike ter inštrumentarij prepletajo s takratno novodobno glasbeno govorico, ki je prihajala predvsem iz zahoda. Saze sestavi so prekrižarili deželo, se mojstrili z igranjem na porokah in pogrebih, v svoj repertoar inkorporirali klanske in regionalne posebnosti, gnetli vase vse napetosti časa in prostora, muzik in ljudi, s katerimi so se soočali.

Tudi v zvoku Saz’isa “zahodnjaško” uho, kot je moje, zazna elemente romske glasbe, klasike, glasbo balkansko-islamskih skupnosti, rembetiko, arabesko, a izhodišče je seveda vokalna in instrumentalna iso polifonija, tako značilna za južno Albanijo. Iso polifono petje je sestavljeno iz skupine pevcev ali pevk (ali glasbenikov, kadar gre za instrumentalni sestav), pri kateri večina drži osnovni ton ali bordun, preko katerih se spletata dva glasova (včasih trije) – vodilni in tisti, ki “reže čez”. Južnoalbansko iso polifono petje je za razliko od ostalih polifonih tradicij mediteranskega bazena navadno izjemno mehko in nežno (kljub nemalokrat brutalnim besedilom), ter daje občutek vibriranja oziroma tresenja glasov. Tako smo tudi na omenjenem albumu priča izjemno subtilnim vokalnim interpretacijam in virtuoznim aranžmajem, ki nam odkrivajo narativno, metaforično in melodično izjemno bogat sentiment iz dela sveta, ki je tako blizu, pa ga hkrati tako slabo poznamo in stereotipiziramo.

Lepšega uvoda v saze zgodbe in albansko godbeno tradicijo kot je “Vsaj z robcem mi pomahaj” si pravzaprav težko predstavljam. Plošča, ki jo v svoji “Balkan etno” zbirki enostavno morate imeti.

Srčno upam, da se Saz’iso kmalu oglasijo tudi z naših odrov.

Share