Hamo & Tribute to Love in Joker Out, Cvetličarna, Ljubljana, 16. november 2017
Razpon obiskovanja koncertnih dogodivščin mi seže skoraj do Tadžikistana in nazaj, kar me včasih pripelje do tega, da se brcnem konkretno v rit, da zagledam luč sveta v temnih sobanah raznoraznih oseb, ki pridejo na dogodek zaradi drugih, zaradi tega, ker se tisti večer nimajo kam dati, ali zaradi glasbe. In to šteje. Vse šteje v tej dobi. Obiskovanje koncertnih dogodivščin različnega razpona je edini zadetek v polno. Želim pa si, da Hamo in častilci ljubezni ne postanejo veliki. Ali je to res, kar je napisal avtor? Da, ostanite pristni, resnični in ne veliki. Ker to je to. Preveč dragoceni, da bi se prodali glasbeni industriji.
Predvozači Joker Out. Mladinci ga rokajo. Razločno petje in čiste linije inštrumentov so prednosti zasedbe, ki s psihedelično noto brca v pravo smer. Priložnost nastopa pred več stoglavo množico je treba izkoristiti in to so mokre sanje vsakega mladega glasbenika. Ker so mladi, se čuti, da imajo zategnjeno ročno. S koncertno kilometrino bodo zavore popustile in lahko si obetamo nove zvezde na nebu slovenskega rocka. Posebni gostje, kot so bili najavljeni, imajo nekaj, tisto nekaj…
Preden se spustim v ocenjevanje koncerta Hamo & Tribute 2 Love ob izidu tretje plošče, poimenovane 3P, bi rad omenil uporabo slovenskega jezika v glasbi. Slovenska beseda je tako popolna za ustvarjanje slovenskih besedil, da umeščanje tujk kot »sva bla čist haj« ali podobne ljubljanske izmišljije kvečjemu iznakazijo lepoto slovenščine. Seveda je izbira imena benda in pisanje tekstov v popolni domeni skupine, vendar bi vseeno dodal, da ni potrebe po angloameriški osrednjeslovenski slovenščini. Zato, ko poslušam plošče Hamota in Tribute 2 Love (v nadaljevanju uporabljam samo besedno zvezo Častilci ljubezni), preskočim tiste skladbe, ki vsebujejo angleške medmete.
Cvetličarna je prostor s temnimi stenami, da se lahko izgubiš in kar nekaj časa iščeš vstop v zadovoljevanje male in velike potrebe. Ni nek prostor za poslušanje glasbe. Ena velika dnevna soba. Ekipa, ki je skrbela za ozvočenje, je pa presenetila. Zelo profi, zelo na nivoju. Zvok kot se šika. Tudi slikice v ozadju so pripomogle k čarobnemu večeru.
Zasedba Matevž Hamo Šalehar, Martin Janežič Buco, Denis Horvat Duki, Peter Dekleva in Uroš Škerl Kramberger Hipi so v preteklosti z različnimi kadrovskimi menjavami, z drugo in tretjo plato Dve in Pol S, s svojo pristnostjo, zanimivimi teksti in ogledanim koncertom poleti na Trnfestu prepričali, da grem nazaj. Nazaj na ponoven obisk Častilcev ljubezni. Redkokdaj se mi je zgodilo, da je po nekaj taktih občinstvo začelo peti z bendom. Hej, če imaš zvesto publiko, jo pač imaš. In tako je tudi prav. Telo premakne nekaj v tebi in začelo je premikati celo dvorano. Razprodano občestvo je pričakovalo občevanje s starimi in novimi bonbončki, a se je zgodilo ravno obratno. Blues rock je blues rock. Tu ni zabava, žur in plesanje v neskončnost. Blues je otožnost. In Ti in mraz, Gospod in Ona gre so zadeli v polno otožnega preigravanja, kar je kar malce uspavalo vzdušje. Ker to je poredni blues rock za dva. Izkusili smo kratki tečaj spoznavanja igranja bluesa. In kako je dobro delo. Izkušeni glasbeniki, zato je brez potrebe, da omenjam, kje so igrali, ker se vidi, kako deluje kemija med njimi in kako predajajo to energijo na nas. Oni so tu zaradi nas in ne obratno. To se čuti in super deluje. Dostikrat se je zgodilo, da so ljudje prevzeli pobudo in peli zraven. Temperatura se je dvigala do 28 stopinj celzija dobesedno in znani hiti so priplavali na površje. Na na na, Rabm tebe, Pol, Ga. Magister so vodili k žuru. Lahko bi rekli, da so jim ljudje jedli iz pladnja, na trenutke je izgledalo tako. Pač zgodila se je kemija in kar ni bilo konca. Dobri dve uri nastopa in dvakratni bis me je spomnil na (ne)utrudljiv koncert Black Rebel Motorcycle Club, ki nažiga brez postanka kot Vremenarji. Rožice so ponarodele, izredno presenečenje pa je Gremo se igrat boga, ki so ga zopet zapeli skupaj. Zaradi tega komada sem začel spremljati to skupino, ki je s ponižnostjo vsebine igranja boga, karkoli oziroma kdorkoli naj bi to že bil, opozorila na poetično močne tekste. Vse skupaj se je razvilo v obisk črnske maše, ko sledilci skorajda slepo pojejo, pijejo in odbluzijo. Kaj pa minusi? Jah, ni jih. Nastop je bil dovršen, zabaven, za sprostit se in uživat v bluesovskih svetlotemnih odtenkih sive. Kar blues tudi je, glasbena osnova rokerstva. Kot omenijo častilci, poredni rock blues za dva. In ljubezenskih par(k)ov je bilo na pretek.
Malo je manjkalo, da bi Zabluzu. Kako bluesovsko. Zadnji komad je bil Vreme za lubezen. Brez j. Takrat je bil čas za slovo. Koncert za doživet in ponovit. Kdo ali kaj pa je bela senca, ki se bliža jutranji izmeni, pa bo treba obiskat Hama in njegove častilce lubezni. Priporočam.
