Simfonični orkester RTV Slovenija v abonmaju Kromatika 3; Cankarjev dom, Ljubljana, 16. november 2017
Prva razlika, ki jo lahko opazimo pri abonmajskih koncertih Orkestra Slovenske filharmonije in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, je občutno večja zasedenost Gallusove dvorane na koncertih slednjega. Omenjena dvorana je namreč na dan koncerta praviloma zapolnjena do skorajšnje razprodanosti, če pa spored obljublja kakšnega še posebej atraktivnega in/ali zvezdniškega dirigenta in/ali solista in/ali skladbo, pa je koncert lahko tudi razprodan. Za današnje čase je pri nas to precejšen podvig, za katerega se ne spomnim, kdaj je nazadnje uspel Slovenski filharmoniji. Pojavi se seveda vprašanje, ali gre tu zgolj za preprosto dejstvo, da Simfoniki RTV vsak abonmajski koncert odigrajo le enkrat, Filharmoniki pa dvakrat, ali pa je vendarle – prosto po Shakerspearu – kleč tudi v tem, da nekdo (ali več njih) v umetniškem vodstvu Simfonikov RTV stvari dela pravilno in da se orkester (v zdaj že razvpito-zloglasnem nasprotju s SF) dobro razume tako s svojim “direktorjem”, kot tudi (ali celo predvsem s) šefom dirigentom. No, tudi RTV si zna še vedno privoščiti koncertno brco v temo, kakršno smo slišali na prvem koncertu letošnje Kromatike, a jo je ob sicer toliko bolj pozitivni bilanci precej lažje oprostiti.
Uvodoma je orkester pod vodstvom gostujočega dirigenta Daniela Raiskina prepričljivo in sveže izvedel Beethovnovo dokaj kratko Uverturo Prometej. Orkester je tu potrdil visoko kakovost in pohvalno formo godalne sekcije, Raiskin pa je tako glasbenike, kot občinstvo prepričal s čvrstim vodenjem.
Skladbe, ki se začnejo s solom tolkal, so v klasi(cisti)čnem repertoarju precej redke; to še toliko bolj velja za koncertantna dela. Kot tri primere lahko omenimo Ravelov Klavirski koncert v G-duru, ki se začne s solom orkestralnega biča ter eno od kantat Bachovega Božičnega oratorija (za prvi božični dan) in tokratni prav tako Beethovnov Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61; obe skladbi se začneta z delikatnim solom timpanov, ki lahko za bolj neveščega glasbenika predstavlja tudi intonančni problem. Več kot odlični timpanist Simfonikov RTV Andraž Poljanec je seveda tudi tokrat poskrbel, da je bil tovrsten strah odveč. Slišali smo domišljeno postavljen in odigran uvod orkestra z lepo usklajenimi pihali, predvsem fagoti. (Koncert ima ob običajnih partih za par oboj, klarinetov, fagotov, rogov in trobent part za eno samo flavto.) Ob orkestru je tokrat nastopil avstrijski violinist Benjamin Schmid (v koncertnem listu enkrat naveden kot Schmid in dvakrat kot Schmidt). Umetnik je svoj solistični nastop začel prepričljivo, a obenem z zanimivim, nekoliko nenavadnim in uvodoma skoraj zadržanim pristopom, ki sprva ne sugerira znatnejše vehemence in temperamenta, a sčasoma prikaže obilje obojega. Schmid je odlično izvedel izbrano kadenco (Henri Vieuxtemps), v počasnem stavku pa spletel intimni pajčolan ponotranjenega glasbenega tkiva, k čemur je znatno pripomogla tudi simbioza med orkestrom in dirigentom. Ob znani, spevni témi tretjega stavka ni Schmid nikoli zapadel v pretiran in/ali neokusen solistični ekshibicionizem – tega tudi sicer nikoli ne počne – temveč je tudi najbolj kompozicijsko-interpretativno intenzivne odseke dojemal in izvajal z zanimivo ambivalenco: v prvi vrsti racionalno in na trenutke celo (vsaj navidez) zadržano, a na zelo svojstven način, ki poslušalca osvoji in očara. Tako je bilo tudi na ljubljanskem koncertu, zato vsekakor upam, da se bomo lahko že kmalu spet razveselili naslednjega ljubljanskega gostovanja tega izvrstnega violinista.
Verjeli ali ne, toda Šostakovičevo (sicer resda najpogosteje izvajano) Simfonijo št. 5 v d-molu, op. 47 smo lahko poslušali že tretjič v dobrih štirih mesecih. Prvič jo je v okviru Festivala Ljubljana 11. julija izvedel Orkester Slovenske filharmonije, drugič pa na sklepnem koncertu istega festivala Orkester Marijinega gledališča in Valerij Gergijev. Programsko gre verjetno za precejšnje naključje, ki pa kljub temu daje vtis neposrečenosti in je z izjemo možnosti poslušalske in kritiške primerjave orkestrov, dirigentov in samih izvedb, ki se v takem primeru pač ponuja sama od sebe, precej nesmiselno. Prva izvedba je bila povprečno solidna, druga vrhunska. Ali gre v tretje res rado?
V skladu s Šostakovičevo idejno zasnovo in ozadjem simfonije ter duhom časa, v katerem je nastajala, je bil uvodni moderato prvega stavka zelo prepričljiv. Isto bi lahko rekli za militantni vrhunec stavka (ki nemara že napoveduje skladateljevo 7. simfonijo), ki pa je bil dinamičbo vendarle pregrob. Kontrast, ki sledi v solu flavte, je tako očiten in porogljiv, da si niti podpovprečno pozoren poslušalec ne more kaj, da se ne bi ironično, a občudujoče nasmehnil Šostakovičevi genialnosti. Drugi stavek, ki ni nič drugega, kot paradoksalno in bizarno realistična parodija tega ali onega Mahlerjevega ländlerja in je tako tudi zazvenel. En od godalnih motivov in dinamično-dramatična gradacija tretjega stavka spominjata na Vaughan Williamsovo Fantazijo na témo Thomasa Tallisa, sicer pa je bilo mogoče razumeti, zakaj je ta počasni stavek rusko publiko vedno znova ganil do solz.
Teoretičnih in muzikoloških interpretacij pričujoče simfonije in predvsem njenega zadnjega stavka smo videli že veliko in preveč; še najbolj znan je Šostakovičev zapis o kvazioptimističnem četrtem stavku: “Veselje je prisiljeno in ustvarjeno pod grožnjo, kot v Borisu Godunovu [opera Modesta P. Musorgskega]. Predstavljajte si, da vas nekdo pretepa s palico in vam obenem ukazuje: ‘Veseliti se morate, veseliti!'” Toda kaj, če gre v tolikanj opevanem – navidez ekstatičnem, v svoji srži pa grotesknem in porogljivem – finalu dejansko za skladateljev izbruh besa, gnusa in zaničevanja stalinistične oblasti, ki ga je tako in drugače maltretirala in mu onemogočala ali vsaj močno oteževala nemoteno umetniško izražanje in ustvarjanje? Tej neskončni ambivalenci sklepa 5. simfonije ne bomo nikoli prišli do dna, dejstvo pa je, da je tokratna izvedba tako orkestru, kot Raiskinu odlično uspela in nekaj manjših ritmičnih in intonančnih spodrsljajev, ki jih ostro uho ni moglo preslišati, ni moglo pokvariti splošnega dobrega vtisa. Če smo že na abonmajskih koncertih tako RTV, kot tudi SF včasih prisiljeni poslušati tudi gostujoče dirigente, za katere je jasno, da si jih ne bi želeli čimprej pozabiti samo poslušalci, temveč tudi glasbeniki, pa si vsaj podpisani želim, da se Raiskin v Ljubljano čimprej spet vrne s še kakšno zanimivo in tako ali drugače provokativno partituro.
