Rokia Traoré s projektom Dream Mandé; Cankarjev dom, 21. november 2017
Vir: Rokia Traoré, spletna stran (osebni arhiv)
»Pa kera je ta Rokia?« je cankarjanska publika v moji neposredni bližini zašuštela vsakič, ko se je ena od spremljevalnih pevk Rokie Traoré prišla ogreti pred mikrofon.
Omenjena nosilka projekta Dream Mandé – Bamanan Djourou in ustanoviteljica fundacije Passerelle, s pomočjo katere mladim glasbenikom iz negriotske kaste omogoča učenje klasičnih mandinških napevov in pesmi ter nastopanje na evropskih in afriških odrih, se je namreč prikazala šele po petem komadu. Torej po tem, ko so se na odru ob precej mlačnih, a vljudnih reakcijah občinstva, predstavile vse štiri spremljevalne pevke in pevec, ob spremljavi petčlanskega benda (instrumentarij – bolon, kitara, kalabaš, ngoni, kora). Ta sicer ni ponudil kakšnih zares zapomnljivih glasbenih presežkov, je pa strumno krmaril po sinkopiranih ritmičnih teksturah tradicionalnega repertoarja.
Rokia je, še preden je varovance in varovanke spravila v višjo prestavo, spomnila na težak položaj umetnikov in glasbenikov, predvsem v Afriki, ter se zbranim v nekje čez dobro polovico popolnjeni Gallusovi dvorani zahvalila za finančno podporo projektu, ki so jo izkazali z nakupom vstopnice. Potem je steklo malce lažje, čeprav se nekakšne odrske zadrege sicer solidno uigrani niso znebili cel koncert.
Traoréjeva, ki je pri nas gostovala že četrtič, tokrat ni prebirala električne kitare, ampak se je osredotočila na svoj gibki vokal. Ta se je gracilno poigraval s call and response strukturami tradicionalnih malijskih pesmi. Vanje je v nekem trenutku vpletla verze kot so African woman is not a mamma woman, she’s a mamma lady, African woman is a lady in tako postavila ideološki antipod Fela Kutijevi pro-patriarhalni in anti-emancipacijski Lady, ne brez razloga. Rokia je kot izobražena hči diplomatov veliko potovala (se kasneje tudi preselila v Pariz) in poslušala rokenrol ter popularne afriške glasbenike iz 70ih in 80ih let, med drugim tudi Kutija.
Njena zgodba je na nek način zelo podobna zgodbi zahodnih folk revivalistov srednjega razreda, urbanih študentov, ki so ljudskost odkrivali in na novo izumljali skozi procese prilaščanja in transformacij. Tudi malijska folk preporoditeljica je bila kot pripadnica druge etnične skupine osvobojena zapovedi griotske glasbeno-družbene strukture, kar ji je ponudilo in ji ponuja veliko več možnosti prevajanja in oplajanja gradiva z glasbenimi idiomi in žanri, s katerimi se identificiramo tudi mi. Njen problem je bil modern, kot pravi sama.
Rokia tako predstavlja nekakšen most med malijskimi oziroma rodnimi bambarskimi ter mandinškimi godbami in popularno muziko zahoda. Četudi je bilo v trenutkih rahle zadržanosti (tako nje kot njene deseterice na odru kot publike pod njim) lahko vsakemu/i vsaj malo senzibilnemu poslušalcu/ki jasno, da je ta most velikokrat zgolj navidezen, in da pravzaprav razen o sentimentu, ki ga prevajamo skozi zvoke in telesa performerjev/k (ne pa skozi tekstovne in ostale kontekste), o muziki, ki jo poslušamo, sploh pa njenih zgodovinah in zgodbah, nimamo kaj dosti pojma.
Koncert, ki je trajal zgolj dobro uro, je zaključila s posvetilom svoji mentorici, sodobni mandinški griotski pevki Bako Dagnon in zapela njeno igrivo Titati. Na francoske šansone in avtorske skladbe, ki so se tudi obetali v napovedniku, pa bomo očitno morali še počakati. Njen odlični novi album Né So bi bil vsekakor vreden koncertne predstavitve.
Do takrat pa se naj tudi tisti vznemirjenci, ki so prve pol ure ščebetajoč iskali pevko med pevkami, že zavoljo lastne omike naučijo razločiti Traoréjevo od ostalih temnopoltih pevskih dam. Sicer ne bomo nikoli prispeli niti do mostu.
