Življenje ni Video: The Horrors v Kinu Šiška 1. decembra 2017
Bamf!, pa sem padel v res čuden večer. Najprej sta se dve najstnici pojavili pet pred osmo v preddverju z napisom »I see you« s podnapisom The Horrors. Kaj naj bi to pomenilo? Najbrž sta si predkratkim pogledali Avatar, kjer si pogledamo v oči in vidimo v možgane. Potem sta se v glavni dvorani pojavila turista, ki sta izrabila vse sobane Kina Šiška in opravila fotografski pohod. Počutil sem se kot model na foto-preizkušnji in temu primerno sem se tudi izogibal, da ne bi pristal v kadru dveh očitno obsedenih osebkov. Pa to še ni vse! The Horrors obstajajo že deset let in na ljubljanskem koncertu sta se pojavila skoraj upokojenca, ki bi tudi pred desetimi leti veljala za starejše občinstvo. Nakar gospod izusti, a bojo te kej zašpilal, al grem jst na oder in jim pokažem. Seveda bi to pričakoval od mlajše, hipsterske, shoegaze ali karkoli že to je mladine. Če to niso čudni časi, potem kdaj?
Bil sem na koncertu ene najbolj odštekanih skupin, ki so s svojo podobo na začetku kariere veljali za odklon – zaradi svojega videza, odbitih, a kratkih nastopov. Neopsihadelija, postpunk, goth ali pišuka kakorkoli so jih poimenovali, mi v zdajšnjih časih dela resne pomisleke o tem, na KAKŠNEM koncertu sploh sem. Poleg tega so se fantje iz Essexa, od koder izvirajo tudi kultni Depeche Mode, odločili povabiti na njihovo novo plato V (mimogrede, res je dobra in poslušljiva) Paula Epwortha, ki skrbi za megahite megaskupin. Tu nastane še ena kočljiva zadeva. The Horrors, v preteklosti poimenovani zastavonoše izgubljenega indie zvoka, zdaj ne vedo čisto, kam bi pluli? Ali ostati v neodvisni sceni ali postati velik bend za stadione. Veselil sem se prihoda Grozovitežev. Vitezov groze. The Horrors so uleteli kot zrelo jabolko, a sem očitno ugriznil v gnili živi nastop.
In potem se je zgodilo. Grozno. In ne v smislu imena benda. Bas in boben NA POLNO v prevladi. Kje so bile kitare in industrijski prizvok klaviatur in zvočnih efektov? Kje je bila vsaj približna različica plate odigrane v živo? Zgodil se je pogrom stroboskopov oziroma nasilje bliskanja. Mnogokrat sem moral pogledati stran. Takšno bliskanje lahko pusti tudi resne posledice na vidu. Koncert se je začel s komadom Hologram, ki je bil vsaj približno kvalitetno odigran. Hit Machine je bil katastrofa. Tako napačnega začetka bi se sramovali tudi začetniki, mulci z nič izkušnjami. Od tu naprej je šlo samo še navzdol. Iskreno povedano, mučil sem se skozi koncert in se veselil konca. Stroboskopov ni zmanjkalo, glasbena pokrajina se je sesuvala kot hiška iz kart, a začuda se je zgodil bis. Čemu bis? Zakaj bis?
Disko synth pop komad Something to Remember by je razveselil na pol polno dvorano in to je bil edini normalno odigran komad, ki se je slišal kot na videu. A življenje oziroma koncerti niso video in tako sem imel občutek, da so generacije, ki doživljajo glasbo preko YT in ostalih neglasbenih medijev, doživele vrhunec ravno pri tem komadu. Video vrhunec. Obličja nastopajočih so bila kot duhovi v meglenem ozračju. Čutiti kakršnokoli energijo iz odra je bilo isto kot jesti umetno pridelano zelenjavo. Nastop brez okusa. Kot bi lizal sladoled skozi steklo. Včasih je bolje nič pričakovati in dobiti veliko. Starejši komadi so nam nadejali spomine o bendu, ki je izražal nekaj novega, a tudi to se je razvilo v neko nerazločljivo mineštro.
Sam sem prišel tudi zaradi nostalgije. Hkrati je vpliv skupine Suede še vedno živ, lotili so se trip-hopa v sodelovanju z Geoffom Barrowom iz Portishead, ponudili so tudi disko obdobje osemdesetih. Mogoče ravno vsi ti vplivi izpadejo rahlo čudno v živo. Ne vem, ne vem… najbrž tudi zaradi stroboskopov. Najbrž je bila vizualna podoba pomembnejša. Brez odgovorov sem zapustil Šiško zmeden, z mnogo vprašanji … Čuden… zelo slab nastop The Horrors.
