Španski nacionalni orkester

Španski nacionalni orkester v Zlatem abonmaju 2, Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana, 17. november 2017

 

Medtem ko smo lani ob istem času poslušali (prav tako špansko govoreči) Nacionalni simfonični orkester Mehike, se je letos v Ljubljani ustavil Španski nacionalni orkester. Z njimi je prišel tudi njihov – tako koncertni list – “glavni dirigent” David Afkham, nemški dirigent, ki je bil med drugim že tudi Haitinkov asistent, v Zlatem abonmaju pa ga bomo v tej sezoni srečali še enkrat, saj bo konec marca 2018 vodil še koncert Mlade nemške filharmonije.

Spored, ki je obljubljal “špansko impresionistično noto, podčrtano z ruskim idiomom”, se je začel z Ravelovo (kajpada) Špansko rapsodijo. Ob številčnosti (po 10 viol in violončel ter 8 kontrabasov) bogat zvok godalne sekcije niti ni bil presenetljiv. V prvem stavku (‘Nočni preludij’) je orkester odigral občuteni, transparentni nokturno, v drugem pa se že zazvenele v španski glasbi tako nepogrešljive kastanjete, a z ritmičnim neskladjem tamburina. V tretjem stavku so ga podobno polomili rogovi, res da komajda slišno, a na koncertu Zlatega abonmaja, ko so ušesa toliko bolj naostrena, vseeno slišno. Kljub partiturno precej razigranemu zadnjemu stavku pa pravega španskega melosa in vročekrvnosti še nismo začutili.

Pred Nočmi v španskih vrtovih, simfoničnimi impresijami za klavir in orkester Manuela de Falle, smo bili priča nenavadno dolgi pripravi odra Gallusove dvorane. Orkester v tišjih dinamikah, kot je bil tu npr. začetek prvega stavka, načeloma ni razvil zelo bogatega zvoka, res pa je tudi, da je med izvajanjem klasične glasbe praviloma bolje biti pretih, kot preglasen. Ko se je godalna sekcija razigrala, je zvenela bogato in polno, ob sicer korektnem solistu Juanu Pérezu Floristánu pa sem dobil vtis, da se ne želi pretirano izpostavljati, delno morda tudi zaradi ne preveč eksponirano komponiranega solističnega parta. Pri madridskem orkestru gre generalno za kakovosten ansambel, ki pa (pre)pogosto zveni (preveč) zadržano, vsaj na ljubljanskem koncertu se je zdelo, da to ni bila zgolj posledica dirigentove kaprice. V odlično izvedenem dodatku (Ginastera, Argentinski ples) je Pérez Floristán vendarle dobil priložnost, da pokaže svoje spretnosti; na trenutke smo lahko v primerjavi s prej slišanim de Fallo pomislili, da poslušamo drugega pianista.

Čeprav Debussy za ‘impresionizem’ za življenja niti slišati ni hotel, je bila njegova tristavčna suita Iberia, podobe za orkester L 122, št. 2 nedvomno najbolj impresionistična točka večera. In čeprav je, kot smo lahko prebrali tudi v koncertnem listu, skladatelj Španijo obiskal samo enkrat v življenju, je njegova ritmično-melodična upodobitev španskih muzikalnih vinjet v Iberii zelo prepričljiva. K temu je pomembno prispevala smela, nekako bolj sveža izvedba. Tudi tokratni “nočni” stavek (‘Vonj noči’) je zaznamovala lepa izvedba, a je tematsko manj prepričljiv od prej slišanega Ravela. Kot je v navadi, je bil zadnji stavek te kratke suite najbolj barvit; orkester ga je izvedel suvereno.

Tudi Ognjenega ptiča, baletno suito Igorja Stravinskega (verzija iz leta 1919) smo letos že slišali. Tokratna, “španska” izvedba je bila na splošno dovolj kakovostna in energična, da je bila uspešna, a orkestru prostor za izboljšave še ostaja. Po slišanem sodeč je najšibkejši člen sekcija rogov, ki si je privoščila več tako ritmičnih, kot intonančnih spodrsljajev. Prehod med ‘Peklenskim plesom kralja Kaščeja’ in ‘Uspavanko’ (ki je pred kratkim tako uspešno in predvsem smešno prestrašil eno od kalifornijskih poslušalk) je bil neposrečen, znameniti ‘Finale’ pa učinkovit, a ne tako dramatičen, kot je to uspelo Gergijevu.

Share