Pokey LaFarge – Manic Revelations (New Rounder, 2017)

 

Mož, ki je »ušel iz tridesetih«, je, po besedah nekaterih uporabnikov spletnega portala Amazon.com, tokrat skočil na avtobus v Illinoisu nekje v tridesetih in prišel v Chicago v šestdesetih. Malce sodobnejša zvočna usmeritev LaFargea in njegovega benda naj bi bila načrtovana; na naslovnici je Pokey še vedno videti kot nekdo iz časov svetovne gospodarske krize v tridesetih.

Po osmih albumih klasičnega (western) swinganja in bluesiranja je Pokey, ki se sedanjosti sicer ni nikoli zares odrekel, če dobro poslušate njegova besedila, oblekel plašč riteminbluesa šestdesetih in tvegal, da izgubi nekaj svojega zvestega poslušalskega jedra. Nekateri se že pritožujejo, da zdaj igra »čisti pop« in da je izdal svoje korenine. Se prodal. Pa to zares drži? Najprej je treba seveda zapisati, da takšna in podobna pritoževanja ponavadi delajo krivico umetniški svobodi posameznika. Prodaja? Pa tudi če bi držalo, kaj koga briga!

»Manična odkritja« Pokeyja LaFargea imajo zasnovo v sedanjosti, sodobni zgodovini ameriškega juga in tudi siceršnjem neredu sodobnosti – prav zato tudi tak naslov: Manic Revelations. Njegov bend je ob močni prisotnosti bobnov (sodobnih bobnov, točneje: bobnov, ki bi se lahko pojavili pri Solomonu Burkeu, Royju Orbisonu po letu 1964 ali Philu Spectorju, pa tudi pri Jeffu Lynnu), pihalne/trobilne sekcije (ki za njegov zvok ne pomeni nič novega, le da zdaj zvečine ne zveni kot vodvil, pač pa kot Motown) in vokalne tehnike, ki se tokrat začne pri Samu Cookeu in se pozneje vrača k Alu Jolsonu in Vernonu Dalhartu, v jedru še vedno tak, kot je bil: enostaven in brezkompromisen, morda z malce manj jazzovskimi akordi. Ko poslušamo Riot In The Streets pa se mimogrede spomnimo tudi na The Weavers, morda tudi na Guthrieja in Ochsa … Good Luck Charm, Better Man tam, kjer swing tridesetih sreča sodobnost, smo se dobivali že z mnogimi sodobnimi izvajalci, velikokrat takimi, ki so »srečevanja z zvokom« uporabili kot modno muho (Lou Bega, Scatman, Christina Aguilera), a Pokey Lafarge zveni avtentično, najsi bo na odru Carnegie Halla z Bennyjem Goodmanom, na nastopu Adele in Freda Astairea, na vlaku z Jimmiejem Rodgersom ali pa v Apollu, ki so si ga The Ronettes tako želele in ga tudi osvojile. Kaj torej reči? Pravzaprav nič. Poslušajmo ga in presodimo, ali nam njegov način opozarjanja na velike zgodovinske trke ugaja ali ne. Še bolje: nas sili k razmisleku ali pa se nam zdi, da zgolj obrača že izrečene obrazce? In če jih – ali to počne bolje ali slabše od drugih. Čemu je to pomembno? Za komandante novega sveta verjetno sploh ni. Za vse skeptike pa še vedno obstajajo plošče »starega« Pokeyja, ki ga lahko med drugim slišimo kot enega nastopajočih v nizu kratkih koncertov Tiny Desk leta 2011. In ko zapoje La La Blues, lahko tudi pozabimo, da je posnel nov album … če hočemo.

Share