Orkester Slovenske filharmonije

Orkester Slovenske filharmonije v Modrem abonmaju 4; Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 24. november 2017

Na četrtem koncertu svojega Modrega abonmaja je Orkester Slovenske filharmonije nastopil v res številčni in polni zasedbi z osmimi kontrabasi, štirimi rogovi in obširno tolkalno sekcijo, v kateri smo med drugim videli marimbo, vibrafon, ksilofon, dva velika bobna, zvonove in komplet avtomobilskih hup. Posledično je tudi Gershwinova bogato in večplastno kompozicijsko izrisana simfonična skica o Amerikancu v Parizu, ki jo je sam poimenoval “rapsodični balet”, zvenela karseda barvito. Tolkalna sekcija je svoje razgibano delo opravila s pohvalno preciznostjo, Tibor Kerekes je prispeval lep solo, sekcija saksofonov pa mehko harmonsko podporo. Za odmerjen preplet nians Gershwinovega ameriško-francoskega kolorita je skrbel tudi dirigent Vladimir Kulenović, ki se je v ritmično bolj zahtevnih, ostro jazzovsko sinkopiranih odsekih zanašal na zelo ostro taktiranje.

Sledila je še ena silno priljubljena Gershwinova skladba – Fantazija na teme iz opere Porgy in Bess, zanimivo v priredbi sicer filmskega skladatelja, a tudi znanega aranžerja in orkestratorja, že pokojnega Alexandra Couragea, ki je najbolj znan po avtorstvu izvirne glavne teme za TV-serijo Zvezdne steze (Star Trek). Porgy in Bess je, kot jo je poimenoval sam Gershwin, ‘ljudska opera’ v treh dejanjih, ki je krstno izvedbo doživela leta 1935, a pravi uspeh doživela šele čez nekaj desetletij, leta 1959 pa so posneli tudi istoimenski film, v katerem sta nastopila Sidney Poitier kot Porgy in Dorothy Dandridge kot Bess. Najbolj znana in uspešna pesem iz opere je balada Summertime, ki so jo vzeli za svojo predvsem mnogi jazzovski glasbeniki, s čimer je dobila status brezčasnosti in takorekoč jazzovskega standarda.

Kot solist se je tu orkestru že pridružil naš virtuozni klarinetist Mate Bekavac, ki je nedvomno glasbenik, ki se ga ne bi sramoval noben simfonični orkester in na splošno nobena glasbea zasedba na svetu. Ker pa Bekavca služba v orkestru in – sklepam, da – obilo podrejanja, ki ga takšna kariera prinaša s seboj, pač ne diši preveč, je že dolga leta izjemno uspešen solistični in komorni glasbenik; dober teden pred pričujočim koncertom je nastopil tudi na koncertu Srebrnega abonmaja.

Najprej smo slišali melodijo teme It Ain’t Necessarily So, solistični part klarineta pa je bil – kot je bilo pričakovati – poln virtuozne tehnične pirotehnike ter posebnih učinkov (flutterzungi, glissandi, prepihani toni …) ter za izvajanje brez dvoma zelo zahteven. Bekavac, za katerega lahko brez pretiravanja zapišem, da spada med najboljše klarinetiste v svetovnem merilu, seveda s partom ni imel nikakršnih težav. Seveda ni šlo brez že omenjene Summertime v res magični inkarnaciji, na splošno pa je Courageov aranžma zelo dober ter premišljeno napisan in orkestriran.

Amerikanec na Danskem je skladba sodobnega ameriškega skladatelja Andyja Papa, ki pa živi na Danskem in predstavlja “združitev danske ljudske glasbe, bogate orkestracije in seveda – jasne in humoristične navezave na Gershwinovega Amerikanca v Parizu”. Dejansko gre za ritmične in občasno parodične variacije na Gershwinove izvirne teme, skladba pa je napisana za nenavadno zasedbo pihalne sekcije, razširjene s kontrabas klarinetom, saksofonom, klavirjem, štirimi rogovi, štirimi kontrabasi in tolkali, namesto avtomobilskih hup pa so uporabljeni kolesarski zvonci. Glavna tema in melodija solo trobente iz originala sta izmaličeni skoraj do neprepoznavnosti, a še vedno oziroma kljub temu navdušujoči. Precej bolj prepoznavna je It Ain’t Necessarily So z mnogimi zvočnimi učinki tolkalne sekcije. Omenjena instrumentalna zasedba je bila ob zahtevni skladbi dobro usklajena in uigrana.

Vrhunec in veliki zaključek večera pa je vendarle nastopil z zadnjo skladbo, natanko eno uro dolgimi Sanjami spečega sveta za orkester, zbor in solista na pihalih (klarinet, bas klarinet, duduk in ljudska bas flavta) mladega, 32-letnega ameriškega skladatelja Chada Cannona, ki je nastala v sodelovanju skladatelja in Bekavca; delo z njim je bilo skladatelju, kot je poudaril tudi sam, “resnično v veselje. Glavo mi je napolnil z idejami, mojemu delu je prispeval tudi fraze in teksture. Zato je to resnično ‘najina’ skladba.” Po formalni strukturi ima skladba dva dela, Morje in Kopno, ki ju sestavlja deset odsekov, te pa definirajo besedila več avtorjev – pesnikov iz ZDA, Nepala, Burme, Japonske in Vietnama. Vključitev skladbe na koncertni spored je bila, kot smo lahko prebrali v koncertnem listu, izrecna Bekavčeva želja, saj glede na zahtevnost in siceršnjo panoramo skladbe verjetno zanjo nima prav številnih priložnosti. Ključne so tudi naslednje skladateljeve informacije: “Skladba raziskuje deset slik iz domišljijskega sveta japonsko-brazilskega slikarja Oscarja Oiwe. Zbral sem poezijo z različnih koncev sveta v želji, da bi album slik prizemljil z izkušnjami tistih, ki so preživeli vojne, naravne katastrofe, politične pritiske in ostale pretrese, ki jih Oiwa tako dramatično uprizarja na svojih slikah.”

Glede na to, da naj bi šlo pri Sanjah spečega sveta v osnovi vendarle za koncertantno delo s primarno in najpomembnejšo vlogo solista na pihalih, pa je skladba presenetljivo raznolika in zastavljena kot maestozno vokalno-instrumentalno delo, saj terja tudi zasedbo velikega mešanega pevskega zbora; tokrat sta bila to združena Zbor Slovenske filharmonije (zborovodja Gašper Banovec) in Komorni zbor DEKOR (zborovodkinja Petra Grassi). Presenetljivo Zbora SF očitno ne vodi več Martina Batič, ki je to delo opravljala zadnjih pet let; tudi na spletni strani SF je prostor, namenjen življenjepisu umetniškega vodje zbora, prazen, prav tako je koncertni list vseboval samo življenjepis Grassijeve, ne pa tudi Banovca, tako zaenkrat še ne vemo, ali je le-ta zgolj začasna – gostujoča rešitev, ali pa gre za novega umetniškega vodjo zbora.

Na odru sta bili tudi tokrat velika zasedba orkestra z obsežno sekcijo tolkal, v pihalni sekciji pa smo lahko videli in slišali tudi v orkestru precej redko opazno altovsko in še redkeje videno basovsko prečno flavto, ki ima še posebej zanimiv zvok. Bekavac je poleg že omenjenih pihal igral še dodatna glasbila, npr. tibetanske pojoče sklede, a so ga dinamično izrazitejši vstopi zbora mestoma potopili v neslišnost. Slišali smo tudi kar nekaj ostalih posebnih učinkov: pri pihalih oponašanje piša vetra s pihanjem v instrumente brez tona, pri tolkalih igranje na darabuko in oceanski boben, katerega zvok je presenetljivo podoben valovanju morja, naposled pa so se pridružile še orgle. Dejstvo je, da se ob vsem, kar se dogaja v partituri in posledično na odru, poslušalski fokus s solista kaj hitro preseli na orkester in/ali zbor. Še posebej zanimiv je bil Bekavčev nastop z dudukom, armenskim ljudskim pihalom z dvojnim jezičkom, ki ga marsikdo pozna predvsem iz filmskih partitur, kot sta npr. Gladiator in Ronin, za katera je solistične parte Hansa Zimmerja in Elie Cmirala posnel verjetno največji svetovni mojster duduka, Armenec Djivan Gasparyan. Bekavcu se je pozneje na odru v enem od stavkov pridružil še tenorist Aco Aleksander Bišćević, eden od klarinetistov ter basklarinetist pa sta iz orkestra odšla igrat v zaodrje; s klarinetistom iz ozadja je imel Bekavac krajši glasbeni pogovor. Z dolžino in večstavčno kontrastnostjo ter z obsežnostjo izvajalskega aparata postane Cannonova skladba takorekoč monumentalno kantatno delo s “soudeležbo” solista, po preteku ene ure pa se pojavijo tudi pomisleki o dolžini kompozicije, saj pride tudi do določene stopnje repetitivnosti, konec pa v celoti ne zadosti pričakovanjem, ki jih v času svojega trajanja postavi in izzove skladba sama.

Koncert, ki se je dogajal ravno v času knjižnega sejma (na katerem je bilo mimogrede govora tudi o Novi muziki v New Yorku “našega” dr. Iča Vidmarja) pa je imel pomembno pomanjkljivost: na petkovi ponovitvi, ki sem jo obiskal, je že pred začetkom koncerta zmanjkalo koncertnih listov. Očitno sta bila tokrat glede na solistov renome in program koncerta oba koncerta precej bolje obiskana, kot je to pri filharmoničnih abonmajskih koncertih v navadi, vendar je SF kljub temu natisnila zgolj 1.300 koncertnih listov. Če bi Gallusovo dvorano na obeh koncertih razprodali, bi to pomenilo skoraj 1.800 koncertnih listov premalo, zato ni nič presenetljivega, da so tako hitro pošli. S strani SF je bil to tokrat še večji kiks, saj so bila v koncertnih listih natisnjena tudi besedila Cannonove skladbe, branje katerih je seveda pomembno za razumevanje in ponotranjanje splošne slike in ideje, ki ju podaja glasba. Sam sem imel sicer srečo, da mi je svoj izvod koncertnega lista odstopil prijazni poslušalec, marsikdo pa je ostal brez knjižice in na račun tega je bilo med poslušalci mogoče slišati tudi kar nekaj – vsekakor upravičenega – pridušanja.

Za konec pa se ponuja še en “zanimiv”, da ne zapišem strašljiv zaključek: Gallusova dvorana Cankarjevega doma ima 1.545 sedežev. Na dveh (teoretično razprodanih) koncertih to pomeni 3.090 poslušalcev. Naklada koncertnih listov za posamezne pare abonmajskih koncertov (četrtek in petek) je 1.300, torej SF očitno za nobenega od omenjenih parov koncertov ne pričakuje obiskanosti, višje od 42 %. Dejstvo, ki govori samo zase.

Share