Van Morrison – Versatile (Caroline International, 2017)

 

Van letos ne počiva. Po Roll With The Punches je tole njegov drugi letošnji album, oba pa sta precej boljša od tega, kar je avtorsko počel na zadnjih studijskih ploščah. No ja, brez avtorskih pesmi (nekatere, ki se pojavijo tokrat, poznavalci njegove glasbe že poznate) tudi tokrat ne gre in če bi zbrali tiste s Punches in šest s pričujoče plošče, bi dobili album, ki je precej bolj prepričljiv od Keep Me Singing ali Born To Sing: No Plan B. Zdi se, da je na novih ploščah mojster bolj »soudeležen«, da se manj zgolj sprehaja skozi že izrečeno.

Na prvi letošnji plošči se je Morrison poklonil zgodovini bluesa in ritma in bluesa, tokrat pa ga srečamo v jazzovskih in pop-jazzovskih vodah. Avtorske pesmi, ki jih je vključil med standarde, kot so Unchained Melody, I Left My Heart In San Francisco in I Get A Kick Out Of You, se učinkovito stapljajo s celoto. Težko rečemo, kdaj gre za standard in kdaj za Vanovo pesem, kar je dobro. Tudi bendu ni česa očitati in njegov altovski saksofon je nemudoma prepoznaven. Edini pomislek (pa še ta morda obligatorno) je, da je avtorskih pesmi morda nekoliko škoda. Če bi jih izpustil, bi dobili dober jazzovski album z desetimi standardi, podobno velja tudi za Punches. A bržčas Morrison ve, zakaj je pesmi Broken Record, I Forgot That Love Existed, Take It Easy, Baby ali Affirmation vpletel med Gershwina in druge protagoniste. Odgovor bi lahko bil enostaven: zaveda se, da je tudi sam že klasik (tudi zato se je morda odločil, da se nekaterih pesmi loti znova, navsezadnje so to počeli tudi drugi mojstri jazza). Z rahlim nasmeškom (mu) lahko prikimamo. In dodamo, da to nedvomno drži že dlje časa, ne zgolj od pričujoče plošče, ki je sicer na voljo tudi kot dvojni vinilni LP in v tej obliki ponuja tudi ultimativen poslušalski užitek.

Share