Nova psiha(delija)

Seine in Žen na Moonleejadi v Gali hali v Ljubljani 16. decembra 2017

Ni konec sveta in tudi globalna apokalipsa se ni zgodila. A vendarle ljudje norijo v nakupovalne centre že zgodaj zjutraj, da si naberejo zaloge vseh izdelkov z minus nekaj popusta. Veseli december ali nori december? Spominjajo me na tiste rahlo nore osebke, ki si gradijo podzemne rove in imajo skorajda malo mesto z vso potrebno infrastrukturo, manjka samo še hrana in pijača. Pijača, seveda, tista, ki omamlja. Ko sem se končno prebil skozi nepregledne množice, stisnjene v majhne ali pa terenske škatle na štirih kolesih (tu mi pade zamisel, če imaš velik avto, lahko spraviš mnogo več stvari v njega, zato veliko nakupuješ, zato so veliki nakupovalni centri z velikimi parkirnimi prostori – vem, totalno sem padel v nakupovalno mrzlico), sem se podal na sprehod opazovati mimoidoče. Doživel sem tisti neverjetno lep občutek, ko se dela mrak in sonce oblije gore, vmes pa počasi pada megla. Dobesedno. Kar naenkrat sem se znašel v napol vidni temi in srečaval že napol opite posameznike sredi šeste ure zvečer. Vse to se je dogajalo v krogu Metelkove, kjer se je nekdo odločil, da me malce zasleduje, vmes se še pogovarja sam s sabo in izgine v stranske ulice. Skočil sem še na hitro hrano in izraz hitra je v teh časih dobila dobesedni pomen. Mirno sem se usedel, začel grickati in namenoma nisem poprijel za pametni telefon. Pogledam naokrog po hitri menzi in vsi zabubljeni v telefon, hkrati vase zmečejo vso hrano, javijo se na petnajst smsov in zraven cinglja tisti pip, pip, pip zvok, ki sporoča, da si dobil sporočilo. Vse skupaj je trajalo tri minute. Jaz pa še kar sedim. In jem. In si mislim, kako norimo. Vmes pa tisti zvončki, ki se ti vtisnejo v spomin in ti cel dan igrajo v glavi (kot tisti refren, ki izgine šele, ko zaspiš). Potem pa na Seine in Žen. Kako dobro je delo!

Iz ene megle sem vstopil v drugo. Tisto, ki se spušča iz odra Gale Hale in tista megla, opojna. Gospoda Moonleeja poznam še iz tistih norih, odbitih, počasnih časov, ko smo iskali prenočišča na festivalih v raznih avtih, pri deklicah in na obalah toplih poletnih noči. Že takrat je izkazoval nagnjenost k dobri izbiri bendov. Skozi mnoga leta načrtovanega razvoja je preživel nekaj časa tudi v Zagrebu, dodobra spoznal hrvaško alternativno sceno in iz tam benda Seine in Žen. Dobro nam zagode tudi točnost začetka Moonleejade in pa raznolikost izbire bendov. Nekaj med punkrockom in psihadelijo. Temu primerno se je nabrala prijetna množica umirjenih in Hejholet’sgo. Eni na eni strani Gale, drugi na drugi. Vmes pa moja malenkost, ki se je odločila iti na pivo in podpreti festival. Znašel sem se v manjši gužvi pred šankom in bistveno mlajši mi predlaga, da naroči še zame. Da ne bova toliko čakala. Pa mu odvrnem: eh, saj imam celo noč časa. No, on ga ni imel in naroči še zame. To je ta hitri način življenja. Vmes mi je zmanjkalo baterije na telefonu in sem se kar malce zanimivo, čudno počutil med množico, ki je v poltemi nekaj tipkala in snemala koncert. Obsijani z umetnim soncem kot vesoljci. Ali pa sem sam vesoljec?

Seine in Žen sta si po neki čudni formuli zelo podobna benda. Podobna v smislu nove psihadelije, kar se posebej izraža pri Žen, ženskem trojcu brez krmarja. Pevec Seine izraža mešanico petja, za katerega misliš, da je on ONA! Preseneti te zelo visok in raznolik razpon petja, kar začini z elektro akustično kitaro z mnogoterimi efekti, hkrati pa se predano igranje basista in bobnarja prikaže v neverjetni v živo odpuljeni predstavi. Bobnar kaže zgodnje napade epilepsije, kar mu štejem za dobro, ker točnost je njegova vrlina. Vmes se pa zgodijo še majhni hrupi, ki dodatno popestrijo trio, ki je na neki ravni blazno povezan. Ne me spraševat, kako je povezan. To se vidi na koncertu. Kar bom napisal sedaj, upam, da me ne boste pribili na križ. Nova doba oziroma nova psiha izraža tudi mešanje moških in ženskih oseb v eno osebnost, ko na koncu doživiš ne moško, niti ne žensko glasbo, ampak univerzalnost. Kot nekaj takšnega, da smo vsi en spol, le hormoni oziroma reproduktivni organi nas ločijo. Že naslovnica novega albuma Seine Sno sna prikazuje pol obraza, kar dodatno namiguje na skrivnostnost. V živo nastop poka po šivih, vmes pa zajadra v milejša občutja juter na obalah samotnega otoka s tremi najljubšimi stvarmi, ki bi jih vzel s sabo. Tako kot Žen, so Seine na odru postavljeni v popolni bermudski trikotnik, ki nam nudi odplavanje v druge, psihadelične svetove. Pogled jahalke v spotu za komad Ko nam pove mnogo in vse o temu zelo zanimivemu bendu. Nova psiha(delija) in novi pristopi k življenju. Vmes pa, da ne padeš s konja. Nudi nam pa tudi meditacije in mantre v tem ponorelem svetu. Pišuka, potrebna nam je takšna muzika. Kdaj pa kdaj sem se zalotil, da sedimo v krogu ob tabornem ognju, a me je kmalu zbudil hrup in energetično poskakovanje vseh treh. Privatno tijelo lepo sporoča, komu sploh pripadamo in ali je moje telo res še moje? Rabimo zrak, a tudi zrak bo kmalu naprodaj. Bubamara, komad, ki ga niso odigrali, nas ponese v neke druge čase, v čase risank. Lepo se je spomniti otroštva. Živimo v dobi Kritike čistega razuma, kjer lahko vse izmerimo, vse naredimo in vse uničimo. A odnosov se ne da izmeriti. Za odnose je potrebno srce. In Seine imajo močno srce za kvalitetne nastope. Zadnji komad je rahlo pokvaril nastop, ker so se preveč ubadali s postavitvijo računalnika na odru.

Žen so imele podobne avanture s tehnologijo, ko jim je za časa Sonične taktike zagodel računalnik, ker ni hotel predvajati videa v ozadju in vse, kar je sporočal, so bile besede Empowering Technology. Ha, sem si mislil, pa naj crkne vsa tehnologija tega sveta, saj Žen ružijo na polno. Ne potrebujejo vizualij. In kako dobro so nadaljevale Moonleejado. Padel sem v psihadelično luknjo, iz katere ne bi rad odšel. Poltema se je razvila v temo, kar so sporočile tudi Žen z izjavo: »Ljudje v temi, ne vidimo se, se pa sigurno čutimo.« Lahko bi se polno izražal s tujkami in uporabljal glasbene izraze, da bi se na koncu spraševali, kaj je avtor želel napisati oziroma bi bilo potrebno guglati. Ne, ni potrebe, ko doživiš ogled in doživetje takšnega benda kot so Žen. One so preprosto mešanica nove psiha(delije), spojene z inštrumenti, kot da so deli teles in predanost oziroma »padle so notr« več kot dovolj izraža moje navdušenje. Ni to bend za veseli december. To je bend za umirjeni, vase obrnjeni december in za razmislek, kam drvimo. Žen se ustavijo in nas popeljejo v drugo smer. Komad Pusti me da hodam izraža tisto svobodo, ki jo NUJNO potrebujemo v tem navidezno prostem, kapitalističnem času. Naj hodimo po mestu, kakor želimo in naj čutimo stik z nebom. Naj imamo oči, ki bolje in jasno vidijo. Poezija plate Sunčani ljudi nakazuje ravno to! Na eni strani megla mesta, na drugi smerokaz za otok. Ženski trio z lepoto petja in mnogih glasbenih zvrsti v enem nam nudi glasbo za druge čase. Glasba za dolge avtoceste in hkrati tudi za preživljanje s sončnimi ljudmi na otoku sončnih zahodov. In ne tistih kičastih. Žen so postregle z žensko energijo, ki je potrebna za planetarno ravnovesje.

Ja, Moonleejada nam je postregla z novo psiho. Saj smo že skoraj 2018. Pa na še kakšne, takšne, drugačne izlete.

Share