Iz zakladnice velikih robnih albumov (74)

 

Ramones : It’s Alive (Sire, 1979)

Silvestrski in novoletni robni album v vseh pogledih. Med drugim je tudi obhajanje štiridesetletnice nekega koncerta iz rubrike »na današnji dan«. K stvari: It’s Alive je eden ultimativnih živih rock albumov, ne zgolj ameriškega in z njim predvsem newyorškega punk rocka in punka nasploh. Brez njega so še tako polne zasebne in radijske fonoteke borne, kar brezvezne. Ramones so eden največjih, najbolj pregnanih in, ja, naj se sliši še tako kontraintuitivno in paradoksno, eden najbolj inventivnih pop bendov v zgodovini popularne godbe. Pika. Ramones so esenca kunštnega rokenrol dilentantizma, oguljena do kosti in prignana do perfekcije. V svojem času so bili prepotrebna šok terapija – jep, »gimme, gimme shock treatment«. Če parafraziram, so utelešenje tega, čemur je kolega z Radia Študent Pero Barbarič v zafrkantkem radijskem džinglu svoje dni tako posrečeno rekel »hitra in učinkovita glasba«.

Koncert Ramones se je zgodil točno pred 40. leti, torej na silvestrovo, 31. decembra 1977 v nabito polnem, ponorelem in uročenem londonskem Rainbow Theatru, kjer je po koncertu del publike polomil nekaj vrst stolov v gledališču in jih zmetal na oder. Novo leto 1978 sredi žura in kravala ni obetalo; vemo, bilo je slabo, družbeno zavoženo leto, tako kot leto 1977 ali 1976. Ali, po desetletnih kaskadah, takot kot tudi leto 2008, verjetno, zagotovo tudi 2018.

Datum izida albuma je tudi zgovoren, 1979. Bend so namensko nekajkrat snemali na turneji, saj so bili Ramones že minikult in dobra roba, zlasti po prvi britanski turneji leta 1976, ko so pred njimi nastopali in se z njimi družili začetniki The Clash in drugi britanski bendi. Te posnetke  je založba kapitalizirala v času, ko je bilo punka že preveč, v trendovskem izobilju in vrh glave, ko ga je bilo nekako že konec, začel se je cepiti. Toda temu ni bilo tako na silvestrovo leta 1977, ko se je v britanski, skoraj vsaki zahodni družbi (tudi jugoslovanski), dogajal na vse načine, predvidljive in nepredvidljive.

Naslov albuma – It’s Alive – je sposojen pri filmski grozljivki Larryja Cohena iz leta 1974, glasbo zanjo je napisal nihče drug kot Hitchcockov skladatelj Bernard Herrmann. Toda tale tonska (in tudi vizualna) zabeležka koncerta benda v izvorni postavi, polni formi pred publiko, ki je bila že samozavestno punk, je dejansko dragocen kos zgodovine enega najhitrejših in najhrupnejših živih bendov svojega časa. Malone vsak med 28 komadi, odigranimi v 56 minutah, ponavljam, 28 komadi v 56 minutah, ima danes status klasike. So ponarodele rokenrol pesemce, krasno sprevržene, jedke in samo na videz naivne razglednice iz vsakdanjega življenja; tega je treba vzeti in ga izdelati zase.

Ramones so imeli za seboj prve tri albume. Najprej istoimenski prelomni prvenec iz leta 1976 s komadi, ki so jih nenehno pilili in igrali na šestdesetih in še nekaj legendarnih dvajsetminutnih koncertih v newyorškem downtown klubu CBGB, vse od prvega nastopa v tej luknji boemske scene 16. avgusta 1974 do konca leta 1975. Leta 1977 so izdali še dva, Leave Home in Rocket to Russia.

It’s Alive je zgoščen, fenomenalen cvetober vsega, kar so bili Ramones do konca leta 1977. Je njihov Blitzkrieg Pop.

V knjigi Nova muzika v New Yorku sem se ravno v kratkem poglavju o newyorškem punk rocku in zlasti ob bendu Ramones (da ne bo nikakšrnih zablod, zame so del nove muzike newyorškega downtowna sedemdesetih) oprl na razčlembo Bernarda Gendrona v izvrstni študiji nihanj pop kulture  Between Montmartre and the Mudd Club (2002).

Vsi akterji so sceni v CBGB poskušali določiti skupno potezo. Vsak kritik in poslušalec je imel svoj najljubši in najbolj osovraženi bend. In vendar je diskurz, ki se je spletel okrog dogajanja v CBGB, navajal k temu, da gre za poenoteno glasbeno polje, ki je ves čas nihalo med umetnostjo in popom, podobno kot že pri Velvet Undeground. Patti Smith je v CBGB privabila pristaše art rocka, ki so postali redna klientela kluba ob gruči privržencev hišnih rock and roll bendov, ko so bili Television in Ramones. Gendron trdi, da je v promocijskem žargonu CBGB edino izraz minimalizem ujel produktivno disonanco v glasbi bendov. Na popularni strani je impliciral glasbeno preprostost, redukcijo in neposredno pripadnost osnovnemu vzorcu rocka, njegovi dostopnosti, domačnosti in potencialni komercialnosti. Ramones so bili utelešenje tega pola in so po pričakovanjih scene tudi prvi podpisali za večjo založbo. Po drugi strani pa je minimalizem vseboval tudi značilen pristop do glasbenega gradiva, konceptualnost, poglede na umetnost in tradicijo, določeno distanco. Kljub poudarjeni anti-umetnostni pozi so bili Ramones in njihov brzeči kitarski rock and roll v dvajsetih minutah na koncertu podobni konceptualnemu aktu, navitemu z ironijo (»Hey ho let’s go« in »Beat on the brat with a baseball bat«).

Takšni Ramones, tudi ime samo je lepa konceptualna sposojenka pri zgodnjih Beatlih oziroma Paulu McCartneyju, so v drugo pridivjali v London in tamkajšnje gledališče. Neprilagojeni, malo moteni fantje iz Queensa, ki so želeli prekiniti z dolgcajtom korporativnega rocka okrog njih, na radiu, klubih, povsod, so vse v popu in zlasti rokenrol mušter obrnili na glavo tako, da so ga izcedili do konca. Hudirja, njihovi koncerti v CBGB so trajali toliko kot nabrekli solo vodilnega kitarista ali klaviaturista stadionskega benda. Njihova redukcija je malo bogastvo, Joeyev milozvočni, momljajoči tenor je zapeljivo grozeč glas ironije in negacije butastega sentimentalizma. Vse je na 1, 2, 3, 4, brez postanka, v enem dihu. Happy New Year, Gabba Gabba Hey.

Sklepna opomba. Pripenjamo avdiovizualen zapis na YT, ki je skrajšana 26-minutna verzija celotnega koncerta in je muzično slab približek kanonadi celotnega albuma koncerta z vsemi komadi klasikami. Zato pa je vizualno učinkovit prikaz benda na vrhuncu in publike, ki je s svojimi skupaj. Kdor jih je videl na enem izmed 2263 koncertih od leta 1974 naprej do zadnjega avgusta 1996, je imel srečo ali pa je dobil vsaj nekakšen približek silovitosti Ramones, tako kot publika v Ljubljani na zelo povprečnem nastopu v Tivoliju novembra 1990. Tisti iz teh krajev, ki smo jih šli gledat leto in pol prej v neko prismuknjeno napoldiskoteko v italijanski Tržič, smo dobili blazno dobro, brzečo, uptempo dozo Ramones.

Johnny (kitara), Joey (pevec), Dee Dee (bas), Tommy (bobni): Ramones so Alive.

 

Share