1. januar sem prelevitiral, 2. sem prespal in tako zamudil načrtovano priložnost, da napišem kaj o tem že med prazniki. Danes, ko so ponovno v igri enke (11.1.) je morda še zadnji čas za kratek pregled svojega doživljanja in preživljanja glasbenega leta 2017.
V okvirih nečesa, kar bi sam poimenoval ‘moja interesna sfera’ (elektronika, meditacija, »trens«, …), so lani izšli kar trije nadstandardni domači albumi, česar ne pomnim vse od …, če sploh: dva, Laibach – Also Sprach Zaratustra (Mute) in Širom – Lahko sem glinena mesojedka (tak:til/Glitterbeat) na uveljavljenih založbah in s pozitivno mednarodno kritiško in medijsko podporo, meni morda najintrigantnejši Random Logic – Pi, njihovo najzrelejše delo, pa žal povsem tiho in neopazno in le na spletu.
Ob tem je treba reči še, da je Gregor Zemljič iz dvojca Random Logic remasteriral tudi eno od meni najljubših reizdaj lanskega leta, kultno »fourth world« klasiko trobentača Jona Hassla Dream Theory In Malaya iz leta 1981. Kot Širom je tudi to izdala podzaložba Glitterbeata tak:til in s tem poskrbela za še en argument v prid moje teze o ‘četrtosvetni’ usmerjenosti naše »etnotrens« zasedbe, ki sem jo izpostavil že v svojem Odzvenovem pregledu dogajanja na lanski Sajeti.
V Sloveniji živeči in delujoči bosanski glasbenik, pisec in performer Damir Avdić je zabriljiral s še eno lobotomijo družbenopolitične realnosti, časom primerno naslovljeno z Amerika (Kapital Rekord), s samozaložniško zbirko predelav napevov naše in vaše mladosti oOotroške pa me je razveselil moj omiljeni ljubljanski improrock trio oOo. Zapomnil si bom tudi njihov prednevihtni popoldanski nastop v okviru Svetovnega dneva glasbe v parku Tabor. Bilo je čarobno.
Koncerti. Kar nekaj je bilo odličnih, posebnih ali pomembnih. Najimpresivnejši med njimi pa so bili Roscoe Mitchell Sextet v Klubu Cankarjevega doma, Marko Brecelj v Slovenski kinoteki, Disciplin A Kitschme, Death Grips in Shabazz Palaces v Kinu Šiška, Širom na Sajeti, Rolling Stones v oni avstrijski vukojebini Seefeld in Laibach v Trbovljah. Plus tega pa še Jan Jelinek, Atom Heart in Flanger na ponovno izvrstnem jesenskem festivalu Sonica.
Knjige. Podobno kakor pri platah je bila ob siceršnji vsakoletni skoraj nični produkciji domača letina nadstandardna. Sicer gre le za dve izdaji, ki pa tematsko segata daleč čez slovenska obzorja in bilo bi nujno poskrbeti za njun čimprejšnji prevod v tuje jezike, za začetek pa vsaj v angleščino.
Prva je Slavne neznane: zvočne umetnice v konstrukciji družbe (ŠKUC) Nine Dragićević. Izšla je sicer že konec predlanskega leta, a v polnem sijaju zasijala lani. Nina je pred kratkim izdala že neke vrste nadaljevanje, Med njima je glasba: glasba v konstrukciji lezbične scene, ki jo je založilo Društvo parada ponosa. Ta je za razliko od Neznanih, ki jemljejo v precep predvsem ‘resno’ glasbo in neke ‘mračnejše’ čase, usmerjena bolj v popularnoglasbeno drugo polovico 20. stoletja in se obširneje posveča tudi dogajanju na rodni grudi. Avtor druge je Ičo Vidmar in se imenuje Nova muzika v New Yorku: neodvisni glasbeniki in pravica do mesta (Studia Humanitatis). V njej filigransko obdela to, kar razberemo iz naslova o njej in okrog nje. Ravnokar v Vodnikovi domačiji poteka tudi njegova serija mesečnih predavanj.
S knjižnega področja bivše Juge fascinira predvsem obsežna monografija o enem najbolj prezrtih bendov s teh prostorov na skoraj štiristo straneh v velikem formatu. Ne le zato, ker je izvrstno sestavljena in bogato opremljena z gradivom, ampak tudi zato, ker gre za po vseh tržnih in tudi zgodovinopisnih kriterijih za povsem minoren bend, ki za časa delovanja ni odigral več kot dobrih deset ali petnajst koncertov, njihov edini album Nestvarne stvari pa je predvsem po zaslugi angažmaja njihovega velikega fena Marka Breclja v pičlih 920 izvodih izšel pri ljubljanskem Helidonu šele tedaj, ko so že prenehali z delovanjem in niso več niti medsebojno komunicirali, zaradi česar je bila vsaka možnost promoviranja že v kali zatrta. Knjiga je delo treh avtorjev različnih generacij: Predraga Popovića, Saše Rakezića in Gorana Tarlaća, imenuje se Ogledalo Lune (Društvo ljubitelja popularne kulture), bend, o katerem je govor, pa je seveda novosadska Luna. 
Poletni festivali. Bil sem na dveh, oba sta bila celotedenska in na na obeh sem tudi aktivno sodeloval – na tolminski Sajeti www.sajeta.org in ljubljanskem Dobimo se pred Škucem http://www.skuc.org/dobimo-se-pred-skucem/. Tudi če bi imel na izbiro, ju že zaradi obvladljivosti in intimnosti prizorišča in priljudnosti organizatorjev in obiskovalcev ne bi menjal za nobenega drugega. Za en dan sem letos prvič skočil še na Kamfest www.kamfest.org, kjer so tisti večer godli, vijačili in nabijali južnokorejski postrokerji Jambanai in domača prekajenca Darla Smoking. Bilo je simpatično.
Smrt lani ni kosila kot leto poprej, je pa vseeno pobrala nekaj velikanov. Najprej pričakovano, saj je bil v letih, dedka rock’n’rolla Chucka Berrya, precej bolj tragično, neugodno in boleče pa bistveno mlajšo ikono grunga Chrisa Cornella. Je pa bilo to tudi leto, ko je zapustila planet ritem sekcija nemških Can (in ta bend je predvsem temeljil na ritmu), enega najbolj inovativnih in pomembnih bendov šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, čigar vpliv sega daleč prek časovnih in žanrskih koordinat njihovega delovanja. Odšla sta bobnar Jaki Liebzeit in basist in zvočni manipulant Holger Czukay. V delno uteho mi je, da spomladi končno izide dolgo pričakovana biografija skupine izpod peresa nekdanjega urednika vplivne angleške revije The Wire, Roba Younga, a uteha je slaba in le zasilna. Še zmeraj boli. Sploh Jakija, ki je bil diskografsko in koncertno še zmeraj zelo aktiven (v Ljubljani je bil v dvakrat, obakrat z Burndtom Freiedmanom, leta 2008 v Menzi pri koritu in dve leti zatem še v Kinu Šiška) sem si še obetal ujeti v živo. Tako to pač gre …
‘Mednarodno’ dogajanje, kar žal še vedno pomeni predvsem angloameriško in zahodnoevropsko dogajanje, zadnja leta spremljam le še pavšalno in povečini za nazaj, tako da bo moj ‘naj album leta 2017’ morda odkrit šele čez leto ali dve. Sem pa kljub temu v lanskem letu zaznal močan pečat avtoric in izvajalk. Zgovoren podatek v prid moji trditvi je na primer podatek, da zavzemajo kar pet od osmih mest na vrhu letnega seznama albumov referenčne revije The Wire. Omenil bom le tiste, ki sem jim prisluhnil.
Z novo stvaritvijo nenavadne ritmike Black Origami (Planet Mu), ki v marsičem presega celo njen prejšnji in nadvse hvaljeni Dark Energy iz leta 2015 za isto založbo, je navdušila (upam, da zdaj že bivša) jeklarska delavka iz zakotnega dela ameriške zvezne države Indiane Jlin in mimogrede osvojila tudi laskavi naziv najboljše Tolpe bumov preteklega leta na Radiu Študent. Po devetih letih diskografske pavze, med katero je bila okupirana z življenjsko in emocionalno pomembnejšimi nalogami, se je z albumom (pravzaprav kar dvema, izšel je tudi živi album) klavirske forme in songovskega karakterja All The Way (Intravernal Sound operations) vrnila kronistka temine Diamanda Galas in tudi ona navdušila. Od veterank je z Voice Hardcore https://phewjapan.bandcamp.com/album/voice-hardcore (BeReKeT) po dvajsetih letih odsotnosti nazaj Japonka Phew. Tokrat sicer brez pomoči že omenjenih pokojnikov Czukaya in Liebzeita, s katerima je sodelovala davno nazaj na svojem prvencu, a nič manj suvereno.
Še prav posebej pa navdušuje odmevna reizdaja slepe pionirke ameriškega elektronskega new agea Pauline Anne Storm Trans-Milenia Music (RVNG Intl). Ta je v osemdesetih pod imenom Trans-Milenia Consort izdala nekaj obskurnih albumov, od katerih sta dva po kanalih prišla tudi do nas in ju še danes hranim na TDK-jevi kaseti, potem pa smo za njo še tisti, ki smo jo za hip spoznali, izgubili vsako sled. Sam njeno ponovno odkritje in dvig iz anonimnosti brez kančka slabe vesti razglašam kar za odkritje leta.
Po osemnajstih letih sta z Anguilla Electrica (Tresor) v velikem slogu nazaj tudi berlinska tehnoduberja Porter Ricks, s kar dvema intrigantnima stvaritvama afrofuturističnega hiphopa, Quazarz vs. The Jelaous Machines in Quazarz: Born on a Gangster Star (obe za SubPop), pa sta nas ponovno iztirila že med koncertnimi presežki omenjena seattelska šamana Shabazz Palaces.
Eno najbolj svežih linij znotraj robnih popularnih glasb izrisuje ta trenutek vsekakor afriška diaspora, razsejana in razseljena širom Evrope, Velike Britanije in Združenih držav, ki vsaj približno daje slutiti tudi morebitno nam neznano podtalno vrenje v sodobnih afriških metropolah. Gre za družbenopolitično ozaveščeno, eklektično in tehnološko podprto dogajanje, ki obenem z zvočnostjo preizprašuje in odpira tudi teme širšega družbenega pomena. Najbolj izpostavljena je zaenkrat založba in platforma NON Worldwide. Eden njenih soustanoviteljev je tudi Chino Amobi, ki je lani prijavil vplivni Paradiso, leto pred tem pa Airport Music For Black Folk, ki se loteva medrasnih odnosov in se v albumu navezuje na kultno ambientalno klasiko Music For Airports Briana Ena. Vsaj delček tega vrenja smo imeli poleti možnost okusiti tudi pred Pritličjem, ko je tam s podporo svojega odštekanega multiinstrumentalističnega kompanjona nastopila in očarala prebijajoča se NONova varovanka, zimbabvejska Londončanka Farai.
»Thus it is that several German groups consist of two, or even one performer. The final step – a band consisting of no members at all – is more than likely to materialize in the near future. How long before the machines take over?”, je davnega 9. decembra 1972 zapisal britanski NME. Kar je v sedemdesetih veljalo za Nemce (oziroma vsaj za njihov manjšinski, napredni in elektronski pol), vse bolj postaja svetovna realnost. Ob podpori tehnologije in vse večji individualizaciji skupinska logistika, usklajevanje medsebojnih odnosov in s tem povezana estetika v marsikaterem glasbenem žanru, že dlje časa je ali pa postaja del nekih preteklih časov. Ali pa, kot na primer v elektronski glasbi, niti nikdar ni bila dominantna. Saj ne, da inovativnih bendov, razen v za to zapovedanih formah, kot sta rock’n’roll in metal, ni več, a jih nekako nisem zaznal med lanskimi novitetami. Izjema je morda album monumentalnega naslova Just Say No To The Psycho Right-Wing Capitalist Facist Industrial Death Machine (Rocket) angleškh neopsihadelikov Gnod, katerih nič kaj reprezentativen, le na dva člana in elektronsko vijačenje zreduciran špil smo v začetku novembra razočarani utrpeli v Klubu Gromka (kjer so v polni sestavi nastopili že spomladi, op. ur.).
Stonsi! Po predlanski briljantni Blue & Lonsome, zbirki bluesovskih priredb, ki od prve do zadnje presegajo skoraj celoten opus njihovega tretjega življenskega obdobja (se pravi vsaj zadnjih tridesetih let) sicer v letu 2017 niso posneli novega materiala, so pa konec lanskega leta vseeno ponovno pritegnili pozornost z izdajo BBC-jevih radijskih posnetkov z začetka njihove kariere On Air (Universal), ki kljub patini zveni tako navdušujoče sveže in dinamično, da je v hipu pristala na vrhu moje decembrske plejliste.
Film. Drugi del serije Glasba je časovna umetnost govori o prelomnem momentu v razvoju jugoslovanskega rocka, po katerem bi bilo nič več tako kot prej – albumu prvencu ljubljanske skupine Buldožer Pljuni istini u oči. Avtorji filma so pomanjkanje avtentičnih posnetkov nadomestili z izdelanimi animacijami in retro »fake news« šikom Jelene Aščić. Končni izdelek je presenetljivo dober. Blade Runnerja 2049 pa žal še nisem videl, tako da ne vem …
To je pa tudi vse. 2017 is over, Future is NOW!
V Ljubljani, 11.1.2018
