Kantavtorsko soliranje Ivana Ščapeca iz Vlaste Popić je v zlitju z vrlim basistom Boškom Mijuškovićem iz beograjskih skupin Straight Mickey & The Boyz in Škrtice ter strumnim bobnarjem Dimitrijem Mekotanovićem Petrovićom iz Vlaste Popić in Radost! porodilo izviren glasbeni slog Seine. Njihova samosvojost izvira iz čutnega, androgenega glasu Ivana in njegovega pretanjenega strunanja in seveda posvečenega pisanja pesmi. Na akustiki zasnovane in na repeticijo in minimalizem naravnane so pošteno zabeljenje z mastnimi basovskimi linijami in igrivimi bobni, ki iz nič dvignejo vihar prav tako kot znajo furijo držati na uzdi. Moč tria se skriva v notranji kemiji, ki enostavno zamišljene songe preobrazi v mogočne, monumentalne folke songe. Na pol zasanjana na pol prizemljena poezija je v prvi liniji te žlahtne, slojevite in brbotajoče glasbene govorice. Čeprav so Seine prepojeni z melanholijo, je tako v tekstih kot godbi veliko utrinkov, preskokov, angažmaja, tudi žarek optimizma nas obsije. Pogostokrat gre za pogled vase ali premišljevanje, ki nudi tudi kakšen sklep ali stih, za katerega dam(o) kapo dol. Slišijo se kot manifestativni slogani, ki s himničnim nabojem dopolnjujejo z osebno noto prepojene izpovedi. Pravzaprav je plošča polna modrosti in hkrati naivnosti izgubljenega modernega človeka. Gradnja pesmi na akustični kitari poudari izvorni folk naboj, ki ga bend s pretanjenim občutkom presnavlja, bogati, začini in nenazadnje elektrificira. Drži se zlatega pravila manj je več. Uglajeno in brez tenzije vpleta, stopnjuje in spreobrača teme in dodaja odtenke. Na trdih fundamentih in za mozaičnimi perspektivami stojijo in rastejo krhki, srčni komadi hrepenenja, ki zlezejo pod kožo.
