Neil Young & Promise Of The Real – The Visitor (Reprise, 2017)

Čakal sem na vinilko, ki je izšla šele januarja 2018 in ni ravno poceni, a to se zdaj že običajno dogaja pri novih Youngovih izdajah. Pričujoči album so mediji zgrabili kot Youngov odgovor na prvo Trumpovo leto, kar bi lahko sodili po »protestnih« pesmih kot sta Stand Tall ali Already Great, in vemo, da je Shakey zadnja leta precej protestiral. Naravnost je vpil tisto, kar se mu je zdelo pomembno povedati, bodisi v zvezi z Monsantom (The Monsanto Years, Earth), ali pa v zvezi s siceršnjo ameriško politiko, beri: novo administracijo. Nič novega sicer, to počne že, odkar vemo zanj; včasih bolj, včasih manj subtilno, odvisno od tega, kako se ga kaj dotakne. Predvidljiv ni, to je zdaj že jasno, čeravno vemo, kaj gre pričakovati od njega, ampak vedno ima še kje zajca v klobuku. Tudi na temle albumu ga spremlja bend Nelsonovega podmladka, zdaj jezno rockerski, zdaj nežno akustični, Neil pa … se pogovarja v Change Of Heart, spomni na Unknown Legend v Almost Always, je jezen in razjarjen, a tudi liričen in pomirjujoč. Skratka: »Obiskovalec« ni zgolj protestna figura, ampak gre za zanimivo novo izdajo, ki spet potrjuje, da je stari še vedno v formi in da mu ni vseeno; čeprav bi mu lahko bilo. Pa tudi naiven ni, veste.

Share