KONCERT: Marc Ribot & Sun Ship – Klub Cankarjevega doma, Cankarjevi torki, 16. 11. 2010

Tokrat nam je gospod Marc Ribot, pri mnogih najbolj cenjeni avanturistični kitarist zadnjih dveh desetletij, v klub Cankarjevega doma pripeljal ne ravno čisto novo, pa vendar na poslušanje svežo zasedbo Sun Ship.

Marc Ribot nam v zadnjem času ostro odzvanja v glavah. Po lanskem koncertu Ceramic Dog, ki je v nejasni razlagi nekaterim pustil mlačen vtis, druge popolnoma navdušil, je tokrat gospod, pri mnogih najbolj cenjeni avanturistični kitarist zadnjih dveh desetletij, v klub Cankarjevega doma pripeljal ne ravno čisto novo, pa vendar na poslušanje svežo zasedbo Sun Ship. Dotični bend po koncertih namreč še ne prodaja plošče, vprašanje, ali jo kdaj bo, prej publiko prosi morebitne pokore in primopredaje ob nepooblaščenem snemanju ter se tako javno naslaja ob zavedanju zanimivih kreativnih vragolij, ki jih suvereno izvaja na odru. Ribotev dah pa v teh mesecih tudi miselno vznemirja nekatere bolj zagledane posameznike naše deželice. Nedavno sta bili namreč v slovenščini izdani ali (ponovno) objavljeni dve besedili njegovih kritičnih prispevkov na področjih tudi pri nas aktualnih tem, kulturne politike/glasbenikove samoiniciative ter improvizacije, in sicer prvo objavljeno kot spremna beseda knjigi Dereka Baileya: Improvizacija – njena narava in praksa v glasbi (LUD Šerpa, 2010), drugo pa na straneh pričujoče internetne publikacije. Toliko o gospodu tudi mimo vseh običajnih fraz hvale in razgledanih povzemanj njegove bogate glasbene razvejanosti.

Kljub odsotnosti reference plošče menim, da lahko preskočim površne opise zvoka benda v celoti, saj je ta, prvič, resnično eklektičen in, drugič, je verjetno velika večina zainteresiranih na koncertu tako ali tako bila, saj smo se tokrat bolj izjemoma kot ne v klubu CD drenjali in prerivali. Sun Ship svoje ime povzema po naslovu posthumno izdane plošče Johna Coltrana iz leta 1965. Imenovani album sodi v širši kontekst serije posnetkov, ki zaznamujejo velikanovo prehajanje v zadnje in najbolj pisano kreativno obdobje. Moment albuma Sun Ship (Impulse!, 1971) zaznamuje Coltranevo „lirično“ razširjanje in eksperimentiranje v igri klasičnega kvarteta (John Coltrane, McCoy Tyner, Elvin Jones, Jimmy Garrison), ki je bil v tistem času v svojih zadnjih vzdihljajih. Vodja je namreč pod močnim vplivom Sun Raja, Alberta Aylerja in drugih svobodnjakov pretežno mlajše generacije tehnično in glede na formo nadgrajeval dotedanje ambicije skupine, bopovsko podtalje improvizacije se je še nadalje razblinjalo. Kmalu je klasična kvartetformacija razpadla. Morda gre v tem procesu iskati motive Ribotevi nenavadni zastavitvi skupine Sun Ship, z dvema kitarama na eni ter klasično ritem sekcijo na drugi strani. Tudi Ribotevo ponavljajoče se referiranje Alberta Aylerja, tukaj bolj posredno, je gotovo ena oprijemljivih točk, ko gre za razlago ambicij zasedbe v kontekstu jazzovskih godb.

Mary Halvorson, vedno bolj cenjena strunarka, ki smo jo na ljubljanskih odrih že videli v zasedbi Trevor Dunn’s Trio Convulsant (tudi sicer pa igra v velikem številu zasedb, poleg lastnih The Thirteenth Assembly, Mary Halvorson Quintet idr. še kombinacije z Anthonyem Braxtonom, Jessico Pavone, Chesom Smithom, Ingrid Laubrock, Tomom Raineyem …), je svojo vlogo pretežnega kroženja okoli, nasproti in skozi, nad ali pod linijami vodilne kitare benda z občasnim samostojnim izbruhom odigrala zadržano, a samozavestno, v svojem nezgrešljivem singularnem slogu. V vrtincu tonov in harmonij sta kitari tako delovali usklajeno, a neskladno, na drugačen način sta povzemali Coltranove ambicije vključevanja alikvotnega igranja, multifoničnosti in njegovih „Sheets of Sound“, vertikalnega pristopa k harmonskim strukturam in kompoziciji. Na drugi strani pa sta Jason Ajemian na kontrabasu in Chad Taylor (oba sta med drugim člana Chicago Underground Tria oz. Chicago Underground Orchestra, sodelujeta pa tudi s „čikaško“ post-rockersko sceno, s Tortoise, Jimom O’Rourkeom) za bobni na posrečen, včasih humoren način negovala in nategovala načine, na katere lahko pulz in ritem gradita trdno ogrodje zvočni celoti. Ajemian s svojim nestabilnim pristopom k svinganju ter Taylor v disciplinirano kontroliranih in zadržanih, a pršečih poliritmičnih vrtenjih bolj neposredno kot kitarski kombo referirata originalno Coltraneovo zasedbo in izvedbo. Kljub močnim momentom razširjenih tehnik predvsem kontrabasistovega igranja je veliko prostora, ki mu ga je bilo namenjenega za raztegnjene solistične vložke, spet zrcalilo celostno zvočno podobo originala. Poleg tega so tekom koncerta nastopili določeni ozko usmerjeni trenutki, ko je kak zelo izrazit poseg s strani enega od inštrumentalistov ritmično in zvočno svobodo posameznikov v zasedbi zelo omejil in tako skoraj posegel v tisto podtalje standarda, o katerem sem zgoraj zapisal, da se je na Coltranovi poti razblinjalo. Tako se je celostna zvočna slika v kombinaciji z omenjenim eklekticizmom od no-wavea do kubanskih muzik, podanim skozi filter avantgardnega jazza, v mojih očeh destabilizirala. To je lahko slabo, vendar pa tu resnica leži v očeh opazovalca. Sam v tem v zmerni meri, s kakršno so nam Sun Ship servirali svojo bogatijo, uživam.

Določena napetost, ki se tako pojavlja znotraj drnca skupinske dinamike, pa je gotovo nalašč ustvarjena za navdahnjene in nikoli predvidljive Riboteve solistične posege. Gotovo je improvizacija na teme, ali bolje rečeno na lestvice in zaporedja tonov, predstavljala dobršen del koncerta. Določeni prirejeni kompozicijski elementi Coltranove dediščine so bili pogosto težko prepoznavni, saj je aranžma tu že zaradi samega inštrumentarija brez vseh dodanih posegov v popolni preobleki. Denimo drugoizvedena „balada“ Dearly Beloved“ se je zdela še manj „baladna“ kot original. Riboteva pozornost zvoku, predvsem niansam ojačanega ozvočenja, od odnosa akustičen zven strune (obe kitari sta bili ozvočeni tudi kar neposredno, z mikrofoni) – ojačan zvok kitare preko ojačevalca, do globine njegovega obvladovanja distorziranega zvoka, z odtenkom za odtenkom mehkih prasketanj ali rezkih zevov – res ne pozna meja. To je seveda tisti „Grammy winning“ zvok, ki mu danes v svetu ni primerjave, gotovo pa boža ušesa mnogih, ki za ime kitarista ali njegove lastne glasbene ambicije še niso slišali in jih to tudi ne zanima.

Share