Orkester Slovenske filharmonije

Orkester Slovenske filharmonije v Modrem abonmaju 5; Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana; 2. februar 2018

foto: Marco Borggreve

 

Po decembrskih praznikih in januarskem koncertnem oddihu smo v začetku februarja lahko prisluhnili petemu koncertu filharmoničnega Modrega abonmaja. Ljubljano je tokrat ponovno obiskal tukajšnjemu občinstvu že dobro znani in takorekoč prijateljski virtuoz naših filharmonikov, 48-letni turški pianist in skladatelj Fazıl Say. Abonmajska koncertna priložnost, ki ponuja venem večeru poslušati dva klavirska koncerta, je pri nas zelo redka, tokrat pa smo ji lahko bili priče. Po svoje zanimivo je še to, da je že tretjič v aktualni koncertni sezoni prišlo do menjave dirigenta; namesto napovedanega Ibrahima Yacizija je tako vskočila mlada, komaj 23-letna italijanska dirigentka Nil Venditti, ki jo, kot smo lahko prebrali v koncertnem listu, “mediji pogosto omenjajo kot najmlajšo uveljavljeno italijansko dirigentko”.

Koncert se je začel z Mozartovim Koncertom za klavir in orkester št. 21 v C-duru, KV 467, ki je nemara kateremu od bralcev znan po ‘nadimku’ Elvira Madigan, saj se je počasni stavek koncerta leta 1967 pojavil v istoimenskem švedskem filmu, pozneje pa tudi v mnogih drugih filmih, desetletje pozneje npr. v bondiadi Vohun, ki me je ljubil (The Spy Who Loved Me, 1977). Če je že v uvodu orkestra nekaj taktov zazvenelo za odtenek preveč robato, pa je dirigentka vseeno lepo izčistila zvok reduciranega instrumentalnega korpusa; vtis se je dokončno uravnotežil s Sayjevim vstopom. Pianist, ki mu niso tuje niti najbolj prestižne koncertne dvorane sveta – tudi zato smo lahko toliko bolj veseli, da se redno vrača v Ljubljano, kjer je v okviru Zlatega abonmaja prvič nastopil leta 2005 – seveda ni spremenil svojega prepoznavnega poustvarjalnega sloga in umetniškega izražanja s pomočjo bogate gestikulacije in obrazne mimike; med igranjem se rad vzneseno nasmiha in orkestru daje spontane “vstope”, kadar ne igra, pa zamišljeno in z zanimanjem opazuje in posluša igranje spremljajočega orkestra. Njegov tokratni Mozart je bil prav tak, kot njegov pianizem – čist, prijetno poslušljiv in globoko domišljen. Pojoč osrednji stavek (gl. zgoraj) se je ob (pre)počasnem tempu razvlekel, spremljava rogov in pihal pa je bila na koncu stavka preglasna in premalo ritmična. Sklepni Allegro vivace assai je bil prikladno bohoten, k lepemu zvočnemu vtisu sta prispevala predvsem fagotista in timpanistka ter sproščeni in razigrani solist.

V nadaljevanju se je Say – tako kot že ob svojem prejšnjem gostovanju pri SF v letu 2013 (tedaj je igral Mozartov 23. klavirski koncert) – ponovno predstavil v vlogi skladatelja. Koncert za klavir in orkester št. 3, op. 11 je Say napisal v letu 2001 in mu pripisal programski podnaslov Tišina Anatolije. Skladbo prepletajo citati in odlomki iz Sayjevega oratorija in znamenite Črne zemlje (Black Earth) za delno preparirani solo klavir, po kateri je nemara najbolj znan in s katero je tudi zares zaslovel po vsem svetu. Zadnji stavek koncerta je Say dokončeval v septembru, ko so se v New Yorku zgodili teroristični napadi, zato je skladatelj odmeve te tragedije vkomponiral tudi v svojo glasbo. Zasedba orkestra je bila tokrat polna, s štiričlansko sekcijo rogov in petčlansko sekcijo tolkal. Misteriozni uvod zelo spominja na Črno zemljo, s spremembo v 11-dobni takt pa ozračje postane bolj zlovešče in “tišina Anatolije” zelo glasna. Hrup sčasoma potihne in klavir ostane sam ob “črnozemeljsko” dušenih strunah (dejansko gre za imitacijo turške lutnje saza oz. bağlame). Motor neustavljivega drugega stavka bi lahko bil bes ali pa morda nebrzdana strast; skladateljev naslov ‘Kljubovalnost (Obstinacy)’ glede na slišano podpisanemu dejansko zveni premalo rigorozno. Podoben je tudi vtis kadence, ki sledi, a ima nekoliko več ambivalence in je slišati kot preplet Rahmaninovih razloženih akordov ter klavirske glasbe Čajkovskega in Skrjabina, z dramatičnimi gestami pa se pridružu tudi orkester. Naposled v stavku Elegija grmenje in drugi učinki tolkal ponazarjajo grozote dneva 9/11 vse do konca skladbe, ki naposled potihne v nič. Za dodatek smo slišali še Chopinov priljubljeni Nokturno v Es-duru, op. 9, št. 2. Say v Ljubljani za dodatek očitno rad igra Chopina (nazadnje Nokturno v cis-molu, op. posth.), kar je vsekakor čudovita in vedno nepozabna izkušnja; želeli bi si še en dodatek, a je ostalo samo pri Chopinu.

Za konec smo še enkrat poslušali Mozarta, tokrat znamenito in priljubljeno Simfonijo št. 41 v C-duru, ‘Jupiter’, KV 551. Z zadnjo skladateljevo simfonijo je Vendittijeva pripravila soldino prepričljivo predstavo, izvedba je tekla gladko in nemoteno, posebej v zadnjem stavku. Presežkov sicer nismo slišali, a čez čas in z več izkušnjami ter daljšo kilometrino bo njen Mozart postal še bolj galanten in dosleden. Mlada dirigentka še veliko obeta, zato upam, da jo bomo na naših koncertnih odrih lahko še srečevali in tako sledili njenemu umetniškemu razvoju in napredku; v tem smislu je bil njen vskok srečno naključje.

Share