Simfonični orkester RTV Slovenija v abonmaju Kromatika 5; Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana; 22. februar 2018
Približno na polovici koncertne sezone 2018–19 je Simfonični orkester RTV Slovenija nastopil na petem koncertnem večeru abonmajske Kromatike. Prvo polovico večera sta predstavljali dve Mendelssohnovi skladbi; Uverturo Hebridi, op. 26 je zaznamovala lepa, tekoča izvedba te melodično bogate in valujoče skladbe, trobila pa so nastopila z impresivnimi fanfarami. Mendelssohna je za kompozicijo skladbe navdihnil obisk naravne morske Fingalove jame na zahodni obali Škotske in čeprav je skladatelj napisal tudi npr. takoimenovano škotsko simfonijo, je potožil, da mu tamkajšnja klima in vreme “povzročata zobobole”. K tokratni prijetni poslušalski izkušnji je vsekakor pomembno pripomogel tudi gostujoči španski dirigent Pablo González, ki je spretno krmaril med prizanesljivo mehkobo in konkretno precizno ritmiko. V orkestru je bilo videti kar nekaj mladih obrazov (Špela Pirnat, Martina Strasser, Nejc Avbelj, Miha Mitev), katerih prisotnost pa je bila kljub zgolj gostujoči vlogi še kako dobrodošla.
V prav tako Mendelssohnovem Koncertu za klavir in orkester št. 1 v g-molu, op. 25 je ob orkestru nastopila mlada, 31-letna južnokorejska pianistka Yeol Eum Son. V naslovu prvega stavka omenjeni con fuoco in z njim povezano dramatičnost sta orkester in solistka prepričljivo podala poslušalcem in čeprav Sonova na zunaj deluje precej krhko in nežno, zna biti še kako odločna. Vseeno bi kot njeno glavno odliko izpostavil prijetno mehkobo, s katero je prepletla solistični part drugega stavka s čudovitim zaključkom, v zadnjem stavku pa z gibko in pirotehnično izvedbo poskrbela za učinkovit zaključek tega manj znanega, a zelo poslušljivega koncerta, ki pa naj bo ob siceršnji poslušalski nezahtevnosti v izogib morebitni zdolgočasenosti izvajalcev in/ali poslušalcev podan s toliko več glasbenega uvida.
Mahlerjeve simfonije za predane oboževalce in poznavalce del tega skladatelja predstavljajo takorekoč svetinje zakladnice klasične glasbe. Podobno velja tudi za podpisanega, zato je treba biti pri poročanju o izvedbah Mahlerjevih del še posebej dosleden. Morda je tudi to dejstvo in z njim povezane precej neprizanesljive kritike razlog, da je število izvedb Mahlerja pri nas po odhodu dveh šefov dirigentov SF – Emmanuela Villauma in Keri-Lynn Wilson – dramatično upadlo; oba sta namreč Mahlerja rada dirigirala precej pogosto, a ne preveč kakovostno. Kot predpisuje partitura, je orkester v namen izvedbe Simfonije št. 1 v D-duru, ‘Titan’ – sam skladatelj, ki je simfonijo napisal kot zgolj 28-letnik (!), je podnaslov sicer uporabil zgolj enkrat ali dvakrat – nastopil v svoji najširši zasedbi z dvema kompletoma timpanov, harfo in sedmimi rogovi; na oder je ponovno sedla celo umetniška vodja orkestra, oboistka Maja Kojc. Že takoj po uvodnem flažoletu godal so nastopile težave s skupno igro (prezgoden vstop piccola) in intonacijo pihal; bolje so se v tem smislu odrezali rogovi in trobente, ki so se oglasili iz zaodrja. Osrednji, tihi in misteriozni deli več kot 15 minut dolgega prvega stavka, ki od orkestra – posebej pihal – terjajo izjemno stopnjo zbranosti in natančnosti, ni najbolje uspe(va)li. Večinoma so šepale osnove – skupna igra pri (predvsem pihalnih) vstopih in intonacija. Vrhunec stavka je bil dramatično uspešen, konec pa prava ritmična polomija. Drugi stavek je bil bolj prepričljiv, le uvodni kontrabasovski solo (Mojster Jaka v molu) je zvenel nekam anemično, v tretjem stavku pa je bila tuba precej preglasna. V istem stavku je odlično uspela vsaj slikovita imitacija klezmerja s tolkalcem, ki hkrati igra na bas boben in na par činel, od katerih je ena pritrjena na obod omenjenega bobna. Še najbolj solidna in trdna je bila na srečo izvedba dramatičnega zadnjega stavka, ki je sam po sebi 20-minutna simfonična mojstrovina in katerega odmeve lahko jasno slišimo tudi v več filmskoglasbenih kompozicijah, vseh sedem hornistov pa je v nasprotju z večino ostalih koncertnih izvedb in pohvalno v skladu z Mahlerjevim v partituri predpisanim navodilom v finalu zadnjega stavka igralo stoje.
Izvedba Mahlerjeve Prve simfonije je bila tako daleč od pričakovanega presežka – nasprotno, ponudila je za povprečno (ne)zahtevnega poslušalca morda sprejemljivo, za mahlerijanskega poznavalca pa absolutno preveč površinsko, (pod)povprečno in predvsem preveč površno izvedbo in je bila žal daleč pod visokim nivojem, ki ga je orkester postavil s prvim delom koncerta. Dirigentu Gonzalezu, ki se je odlikoval s smotrno izbiro tempov in prepričljivo interpretacijo tu pretirane krivde ne gre pripisati; sklepamo lahko kvečjemu, da na vajah ni bil dovolj dosleden, kaj neki pa je bilo čudo, ki je orkester med odmorom koncerta prelevilo iz odličnega ansambla v nekakšen “šolski simfonični orkester” kakšne nižje ali srednje glasbene šole, pa bo ostalo ovito v večno tančico skrivnosti. Huronske ovacije na koncu so bile vzlic vsega naštetega čisto pretiravanje in samo še en skrajno očiten dokaz pritlehne poslušalske (ne)kulture in nespornega dejstva, da se na naših koncertih ploska iz navade – med koncerti se namreč rado odvija v šumeč celofan zavite bonbone in mrzlično utišuje glasno zvoneče telefone – občasno pa bržkone tudi iz olajšanja, da je koncerta vendarle konec.
